DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE

POVZETEK OCENE UČINKA

Spremni dokument k

SVEŽNJU ZA VARNOST PROIZVODOV IN NADZOR TRGA

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varnosti potrošniških proizvodov in predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nadzoru trga proizvodov

1.           Povzetek opisa problema, subsidiarnost in cilji

1.1.        Okvir politike

Prosto gibanje varnih proizvodov in proizvodov, ki so skladni z zahtevami, je eden izmed temeljev Evropske unije. To načelo je pomemben steber enotnega trga ter potrošnikom in podjetjem omogoča kupovanje ali prodajanje proizvodov v drugi državi članici.

Ocena učinka zadeva izdelane neprehrambene proizvode, za katere veljajo bodisi predpisi EU za usklajevanje za določene kategorije proizvodov bodisi Direktiva 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o splošni varnosti proizvodov), ki se uporabljajo za potrošniške proizvode. Ta niz predpisov EU je določil zahteve glede varnosti proizvodov za veliko število proizvodov, preostale kategorije proizvodov pa urejajo določbe iz Pogodbe o prostem gibanju in načelo vzajemnega priznavanja.

Učinkovit nadzor trga bi moral omogočiti odkrivanje nevarnih ali kakor koli drugače škodljivih proizvodov in jim preprečiti vstop na trg oziroma jih s trga odstraniti, obenem pa omogočiti tudi kaznovanje gospodarskih subjektov, ki so nevestni ali celo vpleteni v kazniva dejanja. Delovati bi moral tudi kot mogočno odvračilno sredstvo. Na enotnem trgu, kjer proizvodi prosto krožijo, mora biti nadzor trga zelo usklajen in sposoben hitrega odziva na velikem območju.

Vendar pa nadzor trga ni v koraku s časom glede na razvojne dogodke v regulatornem okviru Unije. V zadnjem desetletju so bili doseženi napredki z izvajanjem Direktive o splošni varnosti proizvodov, ki jo je bilo treba prenesti do 15. januarja 2004, in z začetkom uporabe Uredbe (ES) št. 765/2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov 1. januarja 2010. Ti pravni instrumenti danes skupaj s predpisi za nadzor trga za sektorsko zakonodajo Unije glede harmonizacije tvorijo pravno podlago EU za nadzor trga vseh potrošniških proizvodov (tako usklajenih kot neusklajenih) in vseh usklajenih proizvodov (za potrošnike in poklicne uporabnike). Vendar so predpisi za nadzor trga razdrobljeni in razpršeni po različnih delih zakonodaje Unije (Uredba 765/2008, Direktiva o splošni varnosti proizvodov in sektorska usklajevalna zakonodaja Unije), kar povzroča zmedo tako pri gospodarskih subjektih kot tudi nacionalnih organih.

Splošna struktura predpisov Unije za varnost in skladnost proizvodov

Proizvodi || Potrošnik || Poklicni uporabnik

Usklajeni || Sektorske direktive in uredbe ter Direktiva o splošni varnosti proizvodov || Sektorske direktive in uredbe

Neusklajeni || Direktiva o splošni varnosti proizvodov || Nacionalni predpisi o varnosti proizvodov v okviru „uredbe o vzajemnem priznavanju“ Člen 34–36 PDEU

Ta pobuda je eden izmed pomembnih ukrepov v okviru Evropske agende za potrošnike[1] in Akta za enotni trg II[2], ki ju je Komisija sprejela leta 2012.

1.2.        Opredelitev problema – nevarni in neskladni proizvodi na enotnem trgu

Notranji trg za proizvode je ogromen. Leta 2010 je trgovanje znotraj EU z usklajenimi in neusklajenimi potrošniškimi proizvodi naneslo skoraj 1 bilijon EUR. Vrednost usklajenih sektorjev (vključno z blagom za potrošnike in poklicne uporabnike) v EU-27 se ocenjuje kar na 2,1 milijarde EUR.

Na notranjem trgu EU bi morali varni proizvodi svobodno krožiti. Uspešna uporaba načela prostega gibanja na področju varnosti proizvodov zahteva, da mora biti ocena, ali je proizvod varen ali ne, tj. ali lahko ostane na trgu ali ne, opravljena na enak način v vseh državah članicah. Prosto kroženje varnih proizvodov je treba spodbujati, nevarne proizvode pa učinkovito izslediti in jih odstraniti z enotnega trga EU.

1.2.1.     Problem 1: težave s skladnostjo z zahtevami EU glede varnosti proizvodov

Gospodarski subjekti pogosto stežka dosegajo skladnost z zahtevami EU glede varnosti proizvodov, saj zahteve na področju t.i. neusklajenih proizvodov na splošno niso skladne s tistimi na področju usklajenih proizvodov. Poleg tega so zahteve EU glede varnosti proizvodov na neusklajenem področju pogosto dvoumne in nimajo podrobno določenih meril za oceno varnosti, medtem ko je na usklajenem področju več različnih in prekrivajočih se ravni varnosti proizvodov, ki zmanjšujejo pravno varnost.

Nevarni in neskladni proizvodi ne pomenijo tveganja samo za potrošnike in druge uporabnike, temveč imajo tudi pomembne gospodarske posledice: vodijo namreč v nelojalno konkurenco. Gospodarski subjekti, ki ne spoštujejo predpisov, lahko ogromno prihranijo pri stroških usklajevanja. Zato lahko svoje proizvode ponudijo po nižjih cenah kot njihovi konkurenti, ki spoštujejo zakonodajo. V sektorjih, v katerih so uvoženi cenejši proizvodi močna konkurenca, je evropska industrija v slabšem položaju. Tak položaj zato „kaznuje“ proizvajalca, ki spoštuje zakonodajo, saj skladnost prinaša „neugodnejši konkurenčni položaj“.

S krepitvijo globalizacije trgovine problem nevarnih in neskladnih proizvodov vse bolj (vendar ne izključno) zadeva blago, uvoženo iz tretjih držav.

1.2.2.     Problem 2: tržni nadzor za proizvode na enotnem trgu je razdrobljen

Kljub splošnemu usklajevanju varnostnih standardov in drugih zahtev v zvezi s proizvodi (npr. okoljske zahteve) po vsej Uniji ter dejstvu, da se številni proizvodi redno tržijo v več kot eni državi članici, je enotni trg urejen s 27 ločenimi sistemi za izvrševanje.

Glavni razlog za veliko število neskladnih proizvodov na trgu je, da nadzor trga v Evropski uniji ne deluje učinkovito. Glavni vzroki za neučinkovit in neuspešen nadzor trga na enotnem trgu EU so: slabo usklajevanje organov različnih držav članic za tržni nadzor, slabo delovanje postopkov EU za izmenjavo informacij o tveganjih v zvezi s proizvodi in nedosledno izvrševanje ukrepov po vsej EU za varnost proizvodov.

Kadar je potrebno čezmejno ukrepanje, se morajo organi zanesti na svoje kolege v drugih državah članicah. Vendar pa za razliko od drugih področij, na primer Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov ali Direktive o storitvah, organi za nadzor trga na področju varnosti proizvodov ne uporabljajo postopkov za učinkovito čezmejno izvrševanje zakonodaje. Zato se potroši veliko sredstev, pomembne sinergije pa se izgubijo.

1.3.        Pravica EU do ukrepanja

Enotni trg za proizvode je ključni dosežek Evropske unije. Vendar pa odprava nacionalnih ovir za potrošniške in druge proizvode ponuja veliko možnosti nevestnim trgovcem, ki ne upoštevajo predpisov za varnost potrošnikov ali ne izvajajo zakonodaje EU v zvezi s proizvodi. EU ima zato pravico, da ukrepa na podlagi člena 114 PDEU, da se zagotovi pravilno delovanje enotnega trga za potrošniške proizvode in povečanje učinkovitosti čezmejnega tržnega nadzora. Člen 168(1) in člen 169(1) PDEU dopolnjujeta to pravico do ukrepanja. Prvi določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi; drugi pa določa, da v podporo interesom potrošnikov in za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov Unija med drugim prispeva k varovanju zdravja, varnosti in gospodarskih interesov potrošnikov.

Kljub obstoju enotnega trga EU so za izvrševanje zahtev glede varnosti proizvodov odgovorne države članice. V skladu z načelom subsidiarnosti ukrepe proti proizvodom, ki predstavljajo tveganja, opravijo države članice. Vendar pa se način, na katerega je nadzor trga organiziran in se izvaja, znatno razlikuje od ene države članice do druge.

Razlike pri organiziranju tržnega nadzora na nacionalni ravni povzročajo težave v kontekstu, v katerem kontrol na nacionalnih mejah skoraj ni več. Da se zagotovi, da na trgu krožijo samo varni in skladni proizvodi, je vsaka država članica odvisna od nadzora trga v njenih sosednjih državah. Zato lahko pomanjkljivosti v organizaciji nadzora trga v eni državi članici resno ogrozijo prizadevanja v drugih državah članicah. To upravičuje ukrepe na ravni EU za reševanje tega vprašanja.

1.4.        Cilji

1.4.1.     Splošni cilji politike

Splošni cilj te pobude je izboljšati delovanje notranjega trga in doseči visoko raven zaščite potrošnikov in drugih uporabnikov proizvodov z zmanjšanjem števila nevarnih ali neskladnih proizvodov na trgu.

1.4.2.     Posebni cilji politike

· Utrditev in okrepitev zahtev EU glede varnosti proizvodov;

· boljša koordinacija in povečana učinkovitost dejavnosti nadzora trga na enotnem trgu EU za blago;

· poenostavitev zakonodajnega okvira EU.

1.4.3.     Operativni cilji politike

· Zagotavljanje doslednosti zahtev EU glede varnosti proizvodov;

· zmanjšanje dvoumnosti zahtev za varnost proizvodov za neusklajene potrošniške proizvode;

· krepitev mehanizmov sodelovanja EU;

· doseganje večje usklajenosti med postopki EU za varnost proizvodov;

· učinkovitejše ukrepanje za varnost proizvodov po vsej EU.

2.           Možnosti politike

Predstavljene možnosti politike je Komisija sestavila v tesnem sodelovanju z vsemi skupinami zainteresiranih strani. Nekatere možnosti politike pa so bile že zgodaj opuščene, vključno z ureditvijo varnosti storitev, sprejetjem zahtev glede varnosti proizvodov za neusklajene proizvode za poklicne uporabnike[3], sprejetjem posebnih pravil, ki se nanašajo na proizvode, ki se tržijo prek interneta, in odpravo splošne zahteve, da morajo biti vsi potrošniški proizvodi varni.

2.1.        Posebni cilj politike 1: utrditev in okrepitev predpisov EU glede varnosti proizvodov

2.1.1.     Operativni cilj politike: zagotavljanje doslednosti zahtev EU glede varnosti proizvodov

Možnost 1.A – osnovni scenarij: ohranitev razlik med zahtevami glede varnosti potrošniških proizvodov in zahtevami glede varnosti usklajenih proizvodov

Možnost 1.B – uskladitev zahtev glede varnosti potrošniških proizvodov z zahtevami glede varnosti usklajenih proizvodov

Možnost 1.C – manj stroga opredelitev zahtev glede varnosti potrošniških proizvodov v primerjavi z zahtevami glede varnosti usklajenih proizvodov

Možnost 1.D – strožja opredelitev zahtev glede varnosti potrošniških proizvodov v primerjavi z zahtevami glede varnosti usklajenih proizvodov

2.1.2.     Operativni cilj politike: zmanjšanje dvoumnosti zahtev glede varnosti proizvodov za neusklajene potrošniške proizvode

Možnost 2.A – osnovni scenarij: obstoj postopkov predstandardizacije pri neusklajenih potrošniških proizvodih, ki niso usklajeni z novo ureditvijo evropske standardizacije

Možnost 2.B – neposredna uporaba ad hoc varnostnih zahtev

Možnost 2.C – odprava možnosti formalnega sprejetja nezavezujočih ad hoc varnostnih zahtev (uskladitev z novo ureditvijo evropske standardizacije)

Možnost 2.D - skrajšani postopek za sprejetje že obstoječih evropskih standardov brez pooblastil

2.2.        Posebni cilj politike 2: boljša koordinacija in povečana učinkovitost dejavnosti nadzora trga na enotnem trgu EU za blago

2.2.1.     Operativni cilj politike: krepitev mehanizmov sodelovanja EU

Možnost 3.A – osnovni scenarij: ohranitev obstoječega stanja, ki temelji večinoma na prostovoljnem usklajevanju nadzora trga

Možnost 3.B – usklajevanje čezmejnega izvrševanja ukrepov, ki izhajajo iz nadzora trga „na kraju samem“

Možnost 3.C – splošna racionalizacija usklajevanja dejavnosti nadzora trga

Možnost 3.D. – centralizacija nadzora trga EU na področju neprehrambenih proizvodov (Agencija za nadzor trga EU)

2.2.2.     Operativni cilj politike: doseči večjo skladnost med postopki EU za varnost proizvodov

Možnost 4.A – osnovni scenarij: ohranitev vzporednih obvestil v skladu s postopkom RAPEX in zaščitnim postopkom

Možnost 4.B – poenostavitev postopka RAPEX

Možnost 4.C – poenostavitev postopka RAPEX in uskladitev tega postopka z zaščitnim postopkom

2.2.3.     Operativni cilj politike: učinkovitejše ukrepanje za varnost proizvodov po vsej EU

Možnost 5.A – osnovni scenarij: nadaljnja posredna uporaba ukrepov za varnost proizvodov na ravni EU samo za obdobje enega leta

Možnost 5.B – razširitev področja uporabe ukrepov za varnost proizvodov na ravni EU na usklajene nepotrošniške proizvode

Možnost 5.C – neposredna uporaba ukrepov za varnost proizvodov na ravni EU

Možnost 5.D – odprava omejene veljavnosti ukrepov za varnost proizvodov na ravni EU

Možnost 5.E – kombinacija možnosti 5.B, 5.C in 5.D

2.3.        Posebni cilj politike 3: poenostavitev zakonodajnega okvira EU

Druga dva posebna cilja politike dopolnjuje cilj poenostavitve zakonodajnega okvira o varnosti proizvodov in nadzoru trga. Poenostavitev vključuje (1) združitev pravil za nadzor trga iz različnih zakonodajnih aktov v enotno horizontalno uredbo o nadzoru trga, (2) preoblikovanje revidirane Direktive o splošni varnosti proizvodov v uredbo ter (3) razveljavitev Direktive 87/357/EGS in prenos njenega koncepta, namreč da proizvodi, podobni živilom, ne smejo ogrožati zdravja in varnosti potrošnikov, v novo uredbo o varnosti potrošniških proizvodov, ki bo nadomestila Direktivo o splošni varnosti proizvodov.

3.           Analiza učinkov in primerjava predvidenih možnosti politike

Zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov ali celo ocen glede števila nevarnih in neusklajenih potrošniških proizvodov in zaradi številnih neskladnih usklajenih proizvodov, je ocena možnosti v glavnem kvalitativna.

3.1.        Posebni cilj politike 1: utrditev in okrepitev predpisov EU glede varnosti proizvodov

3.1.1.     Operativni cilj politike: zagotavljanje doslednosti zahtev EU glede varnosti proizvodov

Da bi potrošnikom in drugim uporabnikom omogočili enako visoko raven zaščite pred nevarnimi proizvodi po vsej EU ter preprečili ovire na notranjem trgu EU, morajo biti predpisi EU o varnosti proizvodov jasni in združljivi po različnih sektorjih proizvodov.

Primerjava možnosti glede na osnovni scenarij

Možnosti Vprašanja || Možnost 1.B || Možnost 1.C || Možnost 1.D

Varnost potrošnikov || ++ || – || ++

Pravna jasnost in varnost || ++ || + || –

Učinkovitost in uspešnost nadzora trga || ++ || – – || +

Primerjava sprememb stroškov za gospodarske subjekte v primerjavi z osnovnim scenarijem

Možnosti Vrste stroškov || Možnost 1.B || Možnost 1.C || Možnost 1.D

Stroški raziskave podatkov/pravni stroški || zmanjšanje || rahlo zmanjšanje || 0

Proizvodni stroški || 0* || 0 || povečanje

* rahlo povečanje, razen za zelo majhno skupino proizvajalcev

Najprimernejša možnost: možnost 1.B – uskladitev zahtev glede varnosti potrošniških proizvodov z zahtevami glede varnosti usklajenih proizvodov

3.1.2.     Operativni cilj politike: zmanjšanje dvoumnosti zahtev glede varnosti proizvodov za neusklajene potrošniške proizvode

Možnosti politike, namenjene zmanjšanju dvoumnosti zahtev glede varnosti proizvodov za neusklajene potrošniške proizvode, se ocenijo glede na to, s kolikšno lahkoto lahko privedejo do razvoja evropskih standardov v okviru predpisov o splošni varnosti proizvodov, ter glede na skladnost postopkov s splošno ureditvijo v okviru nove Uredbe o standardizaciji (EU) št. 1025/2012 in stroške za javno upravo.

V smislu pravočasnosti in zmanjšanja upravnega bremena se možnosti 2.C in 2.D lahko štejeta kot boljši od možnosti 2.B. Med možnostma 2.C in 2.D je glede na merilo skladnosti postopkov za zahtevanje standardov možnost 2.C boljša od možnosti 2.D.

Primerjava možnosti glede na vnaprej določena merila

Možnosti Merila || Možnost 2.B || Možnost 2.C || Možnost 2.D

Hitrost delovanja || – || + || ++

Skladnost || – || + || –

Stroški za organe (vključno z nacionalnimi organi in EU) || nespremenjeno || zmanjšanje || zmanjšanje

Najprimernejša možnost: možnost 2.C – odprava možnosti formalnega sprejetja nezavezujočih ad hoc varnostnih zahtev (uskladitev z novo ureditvijo evropske standardizacije)

3.2.        Posebni cilj politike 2: boljša koordinacija in povečana učinkovitost dejavnosti nadzora trga na enotnem trgu EU za blago

3.2.1.     Operativni cilj politike: krepitev mehanizmov sodelovanja EU

Učinek različnih možnosti politike se oceni in primerja glede na merila uspešnosti in učinkovitosti nadzora trga v skladu z razpoložljivimi sredstvi ter ciljem, da se zagotovi neprekinjen nadzor trga za enotni trg EU.

Za razliko od možnosti 3.B in 3.C, katerih cilj je narediti več z enako količino virov, bi možnost 3.D verjetno prinesla več prednosti za enotni trg EU in varnosti potrošnikov, vendar bi zahtevala znatne naložbe za izgradnjo centraliziranega okvira EU za nadzor trga na področju varnosti neprehrambenih proizvodov. Vendar pa se tudi v okviru možnosti 3.D na osrednjo raven EU lahko prenesejo le nekatere izmed dejavnosti (kot so sistem inšpekcijskih pregledov, medsebojni strokovni pregledi kakovosti delovanja organov za nadzor trga v državah članicah, spremljanje usklajevanja med izvršilnimi organi in nacionalnimi kontaktnimi točkami RAPEX). V nasprotju s tem pa bi osrednji ukrepi za nadzor trga, kot so na primer inšpekcijski pregledi proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev na kraju samem, testiranje proizvodov, ocene tveganja in obvladovanje tveganja, ostali na nacionalni ravni.

Zato se možnost 3.C zdi najbolj primerna za izpolnjevanje cilja vzpostavitve usklajenega in celostnega okvira za decentraliziran nadzor trga za enotni trg EU. V smislu koristi je navedena možnost boljša od možnosti 3.B, čeprav bi lahko bila tudi slabša od možnosti 3.D; glede stroškov je enaka možnosti 3.B, vendar boljša od možnosti 3.D.

Primerjava možnosti glede na osnovni scenarij

Možnosti Vprašanja || Možnost 3.B || Možnost 3.C || Možnost 3.D

Varnost potrošnikov/uporabnikov || + || ++ || ++

Konkurenčnost gospodarskih subjektov, ki izpolnjujejo zahteve || + || ++ || ++

Učinkovitost nadzora trga || + || ++ || +++

Uspešnost nadzora trga || + || ++ || +

Možnosti za uskladitev pristopov k izvrševanju na notranjem trgu || + || ++ || +++

Primerjava sprememb stroškov za javne organe v primerjavi z osnovnim scenarijem

Možnosti Vrste stroškov || Možnost 3.B || Možnost 3.C || Možnost 3.D

Stroški nacionalnih organov za nadzor trga || rahlo povečanje || rahlo povečanje || povečanje

Stroški za EU || rahlo povečanje || rahlo povečanje || visoko povečanje

Najprimernejša možnost: možnost 3.C – racionalizacija splošnega usklajevanja decentraliziranega nadzora trga na enotnem trgu EU.

3.2.2.     Operativni cilj politike: doseči večjo usklajenost med postopki EU za varnost proizvodov

Možnosti se ocenjujejo in primerjajo glede na merila učinkovitosti pri odkrivanju nevarnih proizvodov in uspešnosti upravljanja postopkov obveščanja EU za države članice in Komisijo.

Možnost 4.A ne bi odpravila ali ublažila nobenih pomanjkljivosti obstoječih postopkov obveščanja EU in zato ni primerna za doseganje zastavljenega cilja. Možnosti 4.B in 4.C bi omogočili učinkovita sredstva za odkrivanje nevarnih proizvodov na notranjem trgu EU, saj bi bili pogoji za postopke obveščanja RAPEX pri obeh poenostavljeni in tako bi bil dosežen cilj boljšega delovanja postopkov opozarjanja na nevarne neprehrambene proizvode. Možnost 4.C se zdi boljša od možnosti 4.B, saj bi prinesla dodatno prednost, in sicer racionalizacijo različnih postopkov, s čimer bi bila njihova uporaba uporabnikom prijaznejša.

Primerjava sprememb v primerjavi z osnovnim scenarijem v zvezi z javnimi organi

Možnosti Merila || Možnost 4.B || Možnost 4.C

Učinkovitost pri odkrivanju nevarnih proizvodov || povečanje || povečanje

Stroški nacionalnih organov za nadzor trga || rahlo zmanjšanje || zmanjšanje

Stroški za EU || 0 || zmanjšanje

Najprimernejša možnost: možnost 4.C – poenostavitev postopka RAPEX in uskladitev tega postopka z zaščitnim postopkom

3.2.3.     Operativni cilj politike: učinkovitejše ukrepanje za varnost proizvodov po vsej EU

Za izpolnitev cilja izboljšanja učinkovitosti ukrepov na ravni EU proti proizvodom, ki predstavljajo tveganje, zlasti v primerih, v katerih posamezni ukrepi držav članic ne zagotovijo usklajenega odgovora, morajo biti ukrepi EU za varnost proizvodov pravočasni, predvidljivi in učinkovito izvedeni s strani nacionalnih organov za nadzor trga.

Najboljši način, da se doseže pravočasen odgovor na varnostne težave, ki bo obenem učinkovit in predvidljiv, je neposredna uporaba ukrepov za varnost proizvodov v EU, in sicer skupaj z možnostjo sprejetja teh ukrepov bodisi za obdobje, ki se določi od primera do primera, bodisi brez omejitev njihove veljavnosti. Ukrepi za varnost proizvodov v EU bi se lahko neposredno uporabljali, tako da bi organi za nadzor trga lahko sprejemali izvršilne ukrepe brez dodatnih zamud ali negotovosti, povezanih s prenosom v nacionalno zakonodajo v vsaki posamezni državi članici.

Primerjava možnosti 5.B, 5.C in 5.D na podlagi vnaprej opredeljenih meril

Možnosti Merila || Možnost 5.B || Možnost 5.C || Možnost 5.D || Možnost 5.E

Hitrost delovanja || 0 || + || + || ++

Predvidljivost || 0 || 0 || + || ++

Učinkovita uporaba || + || ++ || 0 || +++

Najprimernejša možnost: možnost 5.E – kombinacija možnosti 5.B, 5.C in 5.D

4.           Oblika zakonodajnih instrumentov

Predlaga se, da se izbrane možnosti odrazijo v dveh različnih pravnih instrumentih.

Problem 1 bi se rešil s sprejetjem uredbe o varnosti potrošniških proizvodov, ki bi nadomestila Direktivo o splošni varnosti proizvodov in katere splošna zahteva bi bila, da morajo biti vsi potrošniški izdelki varni, glede obveznosti za gospodarske subjekte pa, da bi bili usklajeni z ustreznimi določbami iz Priloge 1 k Sklepu št. 768/2008/ES[4]. Problem 2 bi bilo mogoče rešiti z novo uredbo o nadzoru trga proizvodov, ki bi lahko bila glavni instrument za nadzor trga na področju neprehrambenega blaga. Določbe o nadzoru trga v zakonodaji EU o notranjem trgu, ki so trenutno razpršene po več delih sektorske zakonodaje EU, ter Uredba (ES) št. 765/2008 in Direktiva o splošni varnosti proizvodov bi se nadomestile z navedeno novo uredbo.

Uredba, ki bi se neposredno uporabljala v vseh državah članicah, bi omogočila visoko stopnjo usklajenosti predpisov o varnosti potrošniških proizvodov in nadzoru trga. Uredba o varnosti potrošniških proizvodov bi gospodarskim subjektom naložila obveznosti, ki bi se neposredno izvrševale (s čimer bi se ustvarjali enaki konkurenčni pogoji), ter bi organe za nadzor trga pooblastila, da nemudoma ukrepajo v primeru nevarnih potrošniških izdelkov ali neskladnosti, ne da bi bilo te predpise treba prenesti v različne nacionalne zakonodaje.

5.           Spremljanje in ocenjevanje

Poleg ocenjevanja zakonodajnih instrumentov pet let po začetku njihove veljavnosti se bo spremljanje uporabe predpisov o varnosti proizvodov v EU opravljalo prek zbiranja ustreznih informacij iz (i) raziskav Eurobarometra v zvezi z varnostjo potrošnikov, (ii) informacijskega sistema GRAS-RAPEX, (iii) splošnega sistema informacijske podpore (ICSMS) in (iv) dejavnosti spremljanja kazalnikov izvrševanja, ki preučuje nekatere parametre nadzora trga v državah članicah.

Raziskave Eurobarometra lahko izmerijo, kako potrošniki in gospodarski subjekti dojemajo varnost izdelkov na trgu. Ta občutek je pomemben zato, da se oceni, ali je pobuda prispevala k povečani ravni varnosti potrošniških proizvodov in večjemu zaupanju potrošnikov v trg in regulativni okvir.

Prispevek prihodnje zakonodaje k zmanjšanju stroškov usklajevanja gospodarskih subjektov in pridobitvi koristi zahvaljujoč pravičnejši konkurenci ter odpravi udeležencev na trgu, ki ne spoštujejo predpisov, bi se lahko ocenil s priložnostnimi študijami, ki bi jih izvajala zlasti industrija.

Boljše usklajevanje in boljša učinkovitost dejavnosti nadzora trga na enotnem trgu se lahko dokažeta s pomočjo dejavnosti spremljanja kazalnikov izvrševanja in s podatki, ki se sporočajo in izmenjujejo prek informacijskih sistemov, ki se bodo nadalje razvijali v skladu z novo zakonodajo.

[1]               COM(2012) 225 final.

[2]               COM(2012) 573 final.

[3]               Proizvodi za poklicne uporabnike pomenijo tiste proizvode, ki jih uporabljajo samo poklicni uporabniki in ne potrošniki, na primer industrijski stroji, surovine ali polproizvodi.

[4]               Členi R1–R7.