I. Pravni okvir

A. Mednarodno pravo

B. Pravo Evropske unije

1. Primarno pravo

a) Pogodba EU

b) Pogodba DEU

c) Listina

2. Sekundarno pravo

a) Direktiva 2000/31

b) Direktiva 2006/123

c) Direktiva 2010/13

d) Direktiva 2015/1535

e) Direktiva 2018/1808

f) SUVP

C. Madžarsko pravo

1. Madžarski temeljni zakon

2. Madžarski civilni zakonik

3. Zakon o varstvu otrok

4. Zakon o komercialnem oglaševanju

5. Zakon o medijskih storitvah

6. Zakon o sistemu kazenskih evidenc

7. Zakon o javnem šolstvu

II. Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

III. Tožba

A. Prvi, drugi, tretji in peti očitek: kršitve Direktive 2000/31, Direktive 2006/123, Direktive 2010/13, člena 56 PDEU ter členov 1, 7, 11 in 21 Listine

1. Prvi očitek: kršitve Direktive 2010/13

a) Kršitev člena 6a(1) Direktive 2010/13

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Kršitev člena 2 in člena 3(1) Direktive 2010/13

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Kršitev člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

d) Ugotovitev

2. Drugi očitek: kršitve člena 3(2) Direktive 2000/31

a) Obstoj omejitve v smislu člena 3(2) Direktive 2000/31

1) Člen 6/A zakona o varstvu otrok

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2) Člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Upravičenost omejitev na podlagi člena 3(4) Direktive 2000/31

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Ugotovitev

3. Tretji očitek: kršitve členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU

a) Obstoj omejitve v smislu členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU

1) Člen 6/A zakona o varstvu otrok

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2) Člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

3) Člen 9(12) zakona o javnem šolstvu

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Upravičenost omejitev v smislu členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Ugotovitev

4. Peti očitek: kršitve členov 1, 7, 11 in 21 Listine

a) Uporaba Listine za člen 6/A zakona o varstvu otrok in člen 9(12) zakona o javnem šolstvu

b) Obstoj neizpolnitve obveznosti iz člena 21 Listine

c) Obstoj omejitev pravic in svoboščin, zagotovljenih s členoma 7 in 11 Listine

1) Obstoj omejitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljene s členom 7 Listine

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2) Obstoj omejitve svobode izražanja, ki se zagotavlja s členom 11 Listine

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

d) Upravičenost omejitev pravic in svoboščin, zagotovljenih s členoma 7 in 11 Listine

e) Obstoj kršitve člena 1 Listine

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

f) Ugotovitev

B. Šesti očitek: kršitev člena 2 PEU

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Zavezujoča narava člena 2 PEU

b) Kršitev obveznosti, ki izhajajo iz člena 2 PEU

C. Četrti očitek: kršitve člena 10 SUVP in člena 8(2) Listine

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

Stroški

1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

2

Člen 4 Evropske konvencije o čezmejni televiziji, ki je bila 5. maja 1989 podpisana v Strasbourgu, določa:

„Pogodbenice zagotavljajo svobodo izražanja in obveščanja v skladu z 10. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP),] ter jamčijo svobodo sprejemanja in na svojih ozemljih ne smejo omejevati posredovanja programov, ki so skladni z določbami te konvencije.“

3

Člen 7(2) te konvencije določa:

„Nobene sestavine programov, ki bi lahko škodljivo vplivale na telesni, duševni ali moralni razvoj otrok in mladostnikov, ne smejo biti uvrščene v program takrat, ko jih zaradi časa oddajanja ali sprejemanja verjetno lahko gledajo.“

4

Člen 2 PEU določa:

„Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“

5

Člen 4(2) in (3) PEU določa:

„2.   Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo. Spoštuje njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske celovitosti, vzdrževanje javnega reda in varovanje nacionalne varnosti. Zlasti nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice.

3.   Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.

Države članice sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.

Države članice podpirajo Unijo pri izpolnjevanju njenih nalog in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije.“

6

Člen 7 PEU določa:

„1.   Na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije lahko Svet po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo članico, in lahko po istem postopku nanjo naslovi priporočila.

Svet redno preverja, ali so razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev, še naprej podani.

2.   Evropski svet lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz člena 2, potem ko je pozval zadevno državo članico, naj predloži svoje pripombe.

3.   Ob sprejetju ugotovitve po odstavku 2 lahko Svet s kvalificirano večino sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe teh pogodb za zadevno državo članico, mirujejo, vključno z glasovalnimi pravicami predstavnika vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb.

Obveznosti zadevne države članice po teh pogodbah so zanjo v vsakem primeru še naprej zavezujoče.

[…]“

7

Člen 19(1), prvi pododstavek, PEU določa:

„Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb.“

8

Člen 49 PEU določa:

„Vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za članstvo v Uniji. […]

[…]“

9

Člen 16(1) PDEU določa:

„Vsakdo ima pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.“

10

Člen 34 PDEU določa:

„Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

11

Člen 36 PDEU določa:

„Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.“

12

Člen 56 PDEU določa:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.

Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku odločita, da se določbe tega poglavja uporabljajo tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in imajo sedež v Uniji.“

13

Člen 57 PDEU določa:

„V Pogodbah so storitve ‚storitve‘ takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb.

[…]“

14

Člen 165(1) PDEU določa:

„1.   Unija prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ter po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti, pri čemer v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihovo kulturno in jezikovno raznolikost.

[…]“

15

Člen 166(1) PDEU določa:

„Unija izvaja politiko poklicnega usposabljanja, ki podpira in dopolnjuje dejavnost držav članic, pri čemer v celoti upošteva njihovo odgovornost za vsebino in organizacijo poklicnega usposabljanja.“

16

Člen 258 PDEU določa:

„Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.

Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija, lahko slednja zadevo predloži Sodišču Evropske unije.“

17

Člen 1 Listine določa:

„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“

18

Člen 7 Listine določa:

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.“

19

Člen 8 Listine določa:

„1.   Vsakdo ima pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo.

2.   Osebni podatki se morajo obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom. Vsakdo ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.

[…]“

20

Člen 11 Listine določa:

„1.   Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.

2.   Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.“

21

Člen 14(3) Listine določa:

„Svoboda ustanavljanja izobraževalnih zavodov ob spoštovanju demokratičnih načel in pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, se spoštujeta v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo njuno uresničevanje.“

22

Člen 20 Listine določa:

„Pred zakonom so vsi enaki.“

23

Člen 21 Listine določa:

„1.   Prepovedana je vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

[…]“

24

Člen 24 Listine določa:

„1.   Otroci imajo pravico do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti. Svoje mnenje lahko svobodno izražajo. Njihovo mnenje se upošteva v stvareh, ki jih zadevajo, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo.

2.   Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

[…]“

25

Člen 52 Listine določa:

„1.   Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

[…]

3.   Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

[…]“

26

V uvodnih izjavah 8, 10, 18, 21 in 22 Direktive 2000/31 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

27

Člen 1 Direktive 2000/31 v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

2.   Ta direktiva usklajuje, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz odstavka 1, nekatere nacionalne določbe o storitvah informacijske družbe glede notranjega trga, sedeža ponudnikov storitev, komercialnih sporočil, elektronskih pogodb, odgovornosti posrednikov, kodeksov ravnanja, izvensodnih poravnav sporov, sodnega varstva in sodelovanja med državami članicami.“

28

Člen 2 navedene direktive določa:

„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

[…]

29

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2.   Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

3.   Odstavek 1 in 2 se ne uporabljata za področja, navedena v Prilogi.

4.   Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

5.   Države članice lahko iz nujnih razlogov odstopajo od pogojev iz odstavka 4(b). V tem primeru je treba o ukrepih čim prej uradno obvestiti Komisijo in državo članico iz odstavka 1 in navesti razloge, zaradi katerih država članica meni, da gre za nujni primer.

6.   Komisija mora ne glede na možnost države članice, da izvede te ukrepe, čim prej preveriti skladnost priglašenih ukrepov s pravom Skupnosti; če se izkaže, da ukrep ni skladen s pravom Skupnosti, Komisija od udeležene države članice zahteva, da opusti sprejetje predlaganih ukrepov ali da že sprejete ukrepe nemudoma prekliče.“

30

Člen 4 iste direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se začetek in izvajanje dejavnosti ponudnika storitev informacijske družbe ne sme pogojevati s predhodnim dovoljenjem ali drugo zahtevo enakega učinka.

2.   Odstavek 1 ne posega v dovoljenja, ki se ne nanašajo posebej in izključno na storitve informacijske družbe […].“

31

V uvodnih izjavah 7, 9 in 27 Direktive 2006/123 je navedeno:

[…]

[…]

32

Člen 1(1) te direktive določa:

„Ta direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.“

33

Člen 2(1) in (2) navedene direktive določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za naslednje dejavnosti:

[…]

[…]

[…]

[…].“

34

Člen 3(1) iste direktive določa:

„V primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, imajo prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice. Ti vključujejo:

35

V členu 4, točka 1 in točka 7, Direktive 2006/123 je „storitev“ opredeljena kot vsaka pridobitna dejavnost samozaposlene osebe [samostojna gospodarska dejavnost], ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu 57 PDEU, „zahteva“ pa kot vsaka obveznost, prepoved, pogoj ali omejitev iz zakonov ali upravnih predpisov držav članic ali posledično iz sodne prakse, upravnih praks ali predpisov poklicnih teles oziroma iz kolektivnih pravil poklicnih združenj ali drugih poklicnih organizacij, sprejetih pri izvajanju svoje pravne avtonomije.

36

Člen 16 te direktive določa:

„1.   Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.

Država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi svobodo začetka opravljanja in svobodo opravljanja.

Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji načel:

2.   Države članice ne smejo omejiti pravice opravljanja storitev, če ima ponudnik sedež v drugi državi članici, z uveljavljanjem katere koli od naslednjih zahtev:

3.   Državi članici, v katero se odpravi ponudnik, ni preprečeno, da uveljavi zahteve glede opravljanja storitvenih dejavnosti, kadar so te v skladu z odstavkom 1 in utemeljene iz razlogov javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja. Državi članici prav tako ni preprečeno, da v skladu z zakonodajo Skupnosti uporabi svoje predpise o pogojih zaposlovanja, vključno s tistimi v kolektivnih pogodbah.

[…]“

37

Člen 19 navedene direktive določa:

„Države članice prejemnikom ne smejo postaviti zahtev, ki omejujejo uporabo storitve, ki jo opravlja ponudnik s sedežem v drugi državi članici, in sicer zlasti naslednjih zahtev:

38

V uvodnih izjavah 5, 11, 18, 31, 33, 41, 60, 83 in 104 Direktive 2010/13 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

39

Člen 1(1) Direktive 2010/13 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…].“

40

Člen 2 te direktive določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi, da so vse avdiovizualne medijske storitve, ki jih prenašajo ponudniki medijskih storitev pod njeno pristojnostjo, skladne s pravili pravnega reda, ki se uporablja za avdiovizualne medijske storitve, namenjene javnosti v tej državi članici.

[…]“

41

Člen 3(1) in (2) navedene direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo svobodo sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju zaradi razlogov, ki sodijo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva.

2.   Država članica lahko začasno odstopa od odstavka 1 tega člena, kadar avdiovizualna medijska storitev, ki jo ponuja ponudnik medijskih storitev pod pristojnostjo druge države članice, očitno, resno in hudo krši točko (a) člena 6(1) ali člen 6a(1) ali če ogroža javno zdravje ali predstavlja resno in hudo nevarnost, da bo javno zdravje ogroženo.

Za odstopanje iz prvega pododstavka veljajo naslednji pogoji:

Komisija v treh mesecih po prejemu uradnega obvestila o ukrepih, ki jih je sprejela zadevna država članica, in po tem, ko je v skladu s točko (d) člena 30b(3) zahtevala mnenje skupine [evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA)], odloči, ali so ti ukrepi združljivi s pravom Unije. […]“

42

Člen 4 iste direktive določa:

„1.   Države članice lahko od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili, če so ta pravila v skladu s pravom Unije.

2.   Kadar:

lahko ta država članica zahteva, da pristojna država članica obravnava morebitne ugotovljene probleme v zvezi s tem odstavkom. Obe državi članici lojalno in pravočasno sodelujeta, da bi našli obojestransko zadovoljivo rešitev.

Ob prejemu utemeljene zahteve iz prvega pododstavka pristojna država članica od ponudnika medijskih storitev zahteva, naj spoštuje zadevna pravila splošnega javnega interesa. Pristojna država članica državo članico, ki poda zahtevo, redno obvešča o sprejetih ukrepih za reševanje ugotovljenih problemov. Pristojna država članica v dveh mesecih od prejema zahteve obvesti državo članico, ki poda zahtevo, in Komisijo o rezultatih in navede razloge, če rešitve ni mogoče najti.

Katera koli od obeh držav članic lahko zaprosi odbor za stike, naj preuči primer.

3.   Zadevna država članica lahko sprejme ustrezne ukrepe zoper zadevnega ponudnika medijskih storitev, kadar:

Takšni ukrepi so objektivno potrebni, se uporabljajo na nediskriminatoren način in so sorazmerni glede na cilje, ki jih zasledujejo.

4.   Država članica lahko sprejme ukrepe na podlagi odstavka 3 samo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

5.   Komisija odloči v treh mesecih po prejemu uradnega obvestila iz točke (a) odstavka 4, ali so ti ukrepi združljivi s pravom Unije. Kadar Komisija odloči, da ti ukrepi niso združljivi s pravom Unije, od zadevne države članice zahteva, da ne sprejme nameravanih ukrepov.

Če Komisija nima na voljo informacij, ki so potrebne za sprejetje odločitve na podlagi prvega pododstavka, v enem mesecu od prejema uradnega obvestila od zadevne države članice zahteva vse informacije, potrebne za odločitev. Rok, v katerem mora Komisija sprejeti odločitev, začasno preneha teči, dokler država članica ne zagotovi potrebnih informacij. V vsakem primeru to začasno prenehanje ne sme biti daljše od enega meseca.

6.   Države članice s primernimi sredstvi v okviru svojega nacionalnega prava zagotovijo, da ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo dejansko spoštujejo to direktivo.

7.   Direktiva [2000/31] se uporablja, razen če je v tej direktivi določeno drugače. V primeru neskladja med Direktivo [2000/31] in to direktivo prevlada ta direktiva, razen če je v tej direktivi določeno drugače.“

43

Člen 6(1)(a) Direktive 2010/13 določa:

„Države članice brez poseganja v svojo obveznost spoštovanja in varovanja človekovega dostojanstva na primeren način zagotovijo, da se z avdiovizualnimi medijskimi storitvami, ki jih ponujajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo:

44

Člen 6a te direktive določa:

„1.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so avdiovizualne medijske storitve, ki jih ponujajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo in ki bi lahko resno ogrozile telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, dostopne le na način, ki zagotavlja, da jih mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti. Takšni ukrepi lahko vključujejo izbiro časa razširjanja, orodja za preverjanje starosti ali druge tehnične ukrepe. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni z morebitnim škodljivim učinkom programa.

Za najbolj škodljivo vsebino, kot sta neupravičeno nasilje in pornografija, veljajo najstrožja merila.

[…]“

45

Člen 9(1)(c) in (g) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da so avdiovizualna komercialna sporočila, ki jih zagotavljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, v skladu z naslednjimi zahtevami:

[…]

[…]

46

Člen 28b iste direktive določa:

„1.   Države članice brez poseganja v člene 12 do 15 Direktive [2000/31] zagotovijo, da ponudniki platform za izmenjavo videov, ki so pod njihovo pristojnostjo, sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo:

2.   Države članice zagotovijo, da ponudniki platform za izmenjavo videov pod njihovo pristojnostjo v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki jih tržijo, prodajajo ali urejajo, izpolnjujejo zahteve iz člena 9(1).

Države članice zagotovijo, da ponudniki platform za izmenjavo videov pod njihovo pristojnostjo v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki jih sami ne tržijo, prodajajo ali urejajo, sprejmejo ustrezne ukrepe za izpolnitev zahtev iz člena 9(1), ob upoštevanju dejstva, da imajo platforme za izmenjavo videov omejen nadzor nad navedenimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili.

Države članice zagotovijo, da ponudniki platform za izmenjavo videov jasno obvestijo uporabnike, kadar programi in videi, ki jih ustvarijo uporabniki, vsebujejo avdiovizualna komercialna sporočila, če so takšna sporočila prijavljena na podlagi točke (c) tretjega pododstavka odstavka 3 ali je ponudnik obveščen o tem.

Države članice spodbujajo uporabo koregulacije in samoregulacijo s pravili ravnanja iz člena 4a(1), katerih namen je učinkovito zmanjšanje izpostavljenosti otrok avdiovizualnim komercialnim sporočilom za hrano in pijačo s hranili in snovmi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, zlasti maščobo, transmaščobnimi kislinami, soljo ali natrijem in sladkorjem, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. Namen teh pravil je preprečiti, da bi taka avdiovizualna komercialna sporočila poudarjala pozitivne lastnosti prehranskih vidikov take hrane in pijače.

3.   Za namene odstavkov 1 in 2 se ustrezni ukrepi določijo glede na naravo zadevne vsebine, škodo, ki jo lahko povzroči, značilnosti kategorije oseb, ki jih je treba varovati, ter zadevne pravice in legitimne interese, vključno s pravicami in legitimnimi interesi ponudnikov platform za izmenjavo videov in uporabnikov, ki so ustvarili ali na platformo naložili vsebino, ter splošnim javnim interesom.

Države članice zagotovijo, da vsi ponudniki platform za izmenjavo videov pod njihovo pristojnostjo uporabljajo te ukrepe. Ti ukrepi morajo biti izvedljivi in sorazmerni, ob upoštevanju obsega storitve platforme za izmenjavo videov in narave ponujenih storitev. Ti ukrepi nikakor ne smejo voditi do ukrepov predhodnega nadzora ali do filtriranja vsebine pri nalaganju na platformo, ki niso skladni s členom 15 Direktive [2000/31]. Za namene varstva mladoletnikov iz točke (a) odstavka 1 tega člena za najbolj škodljivo vsebino veljajo najstrožji ukrepi za nadzorovanje dostopa.

Ti ukrepi zajemajo, kot je to ustrezno:

Osebni podatki mladoletnikov, ki jih v skladu s točkama (f) in (h) tretjega pododstavka zberejo ali drugače ustvarijo ponudniki platform za izmenjavo videov, se ne obdelujejo v komercialne namene, kot so neposredno trženje, profiliranje in vedenjsko usmerjeno oglaševanje.

4.   Države članice za namene izvajanja ukrepov iz odstavkov 1 in 3 tega člena spodbujajo uporabo koregulacije, kot je določeno v členu 4a(1).

5.   Države članice vzpostavijo potrebne mehanizme za ocenjevanje ustreznosti ukrepov iz odstavka 3, ki jih sprejmejo ponudniki platform za izmenjavo videov. Države članice za ocenjevanje navedenih ukrepov pooblastijo nacionalne regulatorne organe ali telesa.

6.   Države članice lahko ponudnikom platform za izmenjavo videov naložijo ukrepe, ki so natančnejši ali strožji od tistih iz odstavka 3 tega člena. Pri sprejemanju takih ukrepov države članice upoštevajo zahteve, opredeljene v veljavnem pravu Unije, kot so zahteve iz členov 12 do 15 Direktive [2000/31] in iz člena 25 Direktive [2011/93].

7.   Države članice zagotovijo, da so za reševanje sporov med uporabniki in ponudniki platform za izmenjavo videov v zvezi z uporabo odstavkov 1 in 3 na voljo mehanizmi za izvensodno reševanje sporov. Taki mehanizmi omogočajo nepristransko reševanje sporov in uporabniku ne jemljejo pravice [do] pravnega varstva na podlagi nacionalnega prava.

8.   Države članice zagotovijo, da lahko uporabniki uveljavijo svoje pravice pred sodiščem v zvezi s ponudniki platform za izmenjavo videov v skladu z odstavkoma 1 in 3.

9.   Komisija spodbuja ponudnike platform za izmenjavo videov k izmenjavi najboljših praks o pravilih ravnanja za koregulacijo iz odstavka 4.

10.   Države članice in Komisija lahko spodbujajo samoregulacijo s pravili ravnanja na ravni Unije iz člena 4a(2).“

47

Člen 1(1)(b) Direktive 2015/1535 opredeljuje pojem „storitev“ kot „katero koli storitev informacijske družbe ali katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev“.

48

Člen 5(1) te direktive določa:

„Države članice ob upoštevanju člena 7 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo informacije glede ustreznega standarda. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejetje takšnega tehničnega predpisa potrebno, če ti razlogi niso že jasno razvidni v osnutku.

Kadar je primerno in če še ni poslano s predhodnim sporočilom, države članice Komisiji hkrati sporočijo besedilo temeljnih zakonskih in drugih predpisov, ki jih v bistvenem in neposredno zadeva, če je poznavanje takega besedila potrebno, da bi se ugotovile posledice osnutka tehničnega predpisa.

Države članice Komisiji ponovno sporočijo osnutek tehničnega predpisa, v skladu s pogoji, določenimi v prvem in drugem pododstavku tega odstavka, če osnutek spremenijo tako, da se znatno spremeni njegovo področje uporabe, skrajšajo prvotno predvidene roke za izvajanje, dodajajo specifikacije ali zahteve ali poostrijo sedanje specifikacije ali zahteve.

[…]

Komisija nemudoma uradno obvesti druge države članice o osnutku tehničnega predpisa in o vseh dokumentih, ki jih je prejela; da bi pridobila mnenje, lahko ta osnutek predloži tudi odboru iz člena 2 te direktive in, kadar je primerno, odboru, pristojnemu za to področje.

V zvezi s tehničnimi specifikacijami ali drugimi zahtevami ali pravili o storitvah iz točke (iii) drugega pododstavka točke (f) člena 1(1) te direktive, lahko pripombe ali podrobna mnenja Komisije ali držav članic zadevajo le vidike, ki bi lahko ovirali trgovino ali – v zvezi s pravili o storitvah – prost pretok storitev ali svobodo ustanavljanja izvajalcev storitev, ne pa proračunskih ali finančnih vidikov ukrepa.“

49

V uvodni izjavi 20 Direktive 2018/1808 je navedeno:

„Ustrezne ukrepe za varstvo mladoletnikov, ki se uporabljajo za storitve razširjanja televizijskih programov, bi bilo treba uporabljati tudi za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo. To bi moralo izboljšati raven varstva. Pristop minimalne harmonizacije dopušča državam članicam, da razvijejo višjo raven varstva [pred] vsebin[ami], ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov. Za najbolj škodljive vsebine, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, vendar niso nujno kaznivo dejanje, bi morali veljati najstrožji ukrepi, kot so šifriranje in učinkovita orodja za starševski nadzor, brez poseganja v možnost držav članic, da sprejmejo strožje ukrepe.“

50

V uvodnih izjavah 1, 4, 10 in 154 SUVP je navedeno:

[…]

[…]

[…]

51

Člen 1 SUVP določa:

„1.   Ta uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov.

2.   Ta uredba varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov ter zlasti njihovo pravico do varstva osebnih podatkov.

3.   Prosti pretok osebnih podatkov v Uniji ne sme biti omejen ali prepovedan iz razlogov, povezanih z varstvom posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov.“

52

Člen 5 te uredbe določa:

„1.   Osebni podatki morajo biti:

[…]

[…]“

53

Člen 6 navedene uredbe določa:

„1.   Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

Točka (f) prvega pododstavka se ne uporablja za obdelavo s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog.

[…]“

54

Člen 10 te uredbe določa:

„Obdelava osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški ali s tem povezanimi varnostnimi ukrepi na podlagi člena 6(1) se izvaja le pod nadzorom uradnega organa ali če obdelavo dovoljuje pravo Unije ali pravo države članice, ki zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kakršni koli celoviti registri kazenskih obsodb se vodijo samo pod nadzorom uradnega organa.“

55

Člen 24 SUVP določa:

„1.   Ob upoštevanju narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave, pa tudi tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, ki se razlikujejo po verjetnosti in resnosti, upravljavec izvede ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da zagotovi in je zmožen dokazati, da obdelava poteka v skladu s to uredbo. Ti ukrepi se pregledajo in dopolnijo, kjer je to potrebno.

2.   Kadar je to sorazmerno glede na dejavnosti obdelave, ukrepi iz odstavka 1 vključujejo izvajanje ustreznih politik za varstvo podatkov s strani upravljavca.

3.   Zavezanost k odobrenim kodeksom ravnanja iz člena 40 ali izvajanje odobrenega mehanizma certificiranja iz člena 42 se lahko uporabi kot element za izkazovanje izpolnjevanja obveznosti upravljavca.“

56

Člen 86 te uredbe določa:

„Javni organ oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo.“

57

Člen XV(5) Magyarország Alaptörvénye (madžarski temeljni zakon) v različici, ki se uporablja za ta spor, določa:

„Madžarska s posebnimi ukrepi ščiti družine, otroke, ženske, starejše in invalide.“

58

Člen XVI tega temeljnega zakona določa:

„1. Vsak otrok ima pravico do varstva in skrbi, ki sta potrebna za njegov zdrav telesni, duševni in moralni razvoj. Madžarska varuje pravico otrok, da se identificirajo glede na spol ob rojstvu, in zagotavlja izobraževanje, ki temelji na vrednotah, ki temeljijo na ustavni identiteti naše domovine in njeni krščanski kulturi.

2. Starši imajo pravico izbrati izobraževanje za svoje otroke.“

59

Člen 4:146 a polgári törvénykönyvről szóló 2013. évi V. törvény (zakon št. V iz leta 2013 o civilnem zakoniku, v nadaljevanju: madžarski civilni zakonik) določa:

„1.   Nad mladoletniki se izvaja starševska skrb ali so pod skrbništvom.

2.   Starševska skrb vključuje pravico in dolžnost izbire imena mladoletnega otroka, odločitve o preživljanju in vzgoji ter prebivališču otroka, upravljanja njegovega premoženja in zakonitega zastopanja ter pravico do imenovanja skrbnika in izključitve neke osebe iz skrbništva.“

60

Člen 4:224 tega zakonika določa:

„Če ta zakon ne določa drugače, skrbnik zagotavlja varstvo vzgojo, upravljanje premoženja in zakonito zastopanje otroka, ki je postavljen pod skrbništvo.“

61

Člen 8:1(1) navedenega zakonika določa:

„V tem zakonu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

62

Člen 1(1) zakona št. XXXI iz leta 1997 o varstvu otrok in dodeljevanju skrbništva, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah (v nadaljevanju: zakon o varstvu otrok), določa:

„Namen tega zakona je določiti temeljna pravila, v skladu s katerimi država, samoupravne lokalne skupnosti ter fizične in pravne osebe, odgovorne za varstvo otrok, ter druge organizacije, ki nimajo pravne osebnosti, z dajatvami in ukrepi prispevajo k uresničevanju zakonskih pravic in interesov otrok ter k izpolnjevanju starševskih dolžnosti in skrbijo za preprečevanje in odpravljanje položajev ranljivosti otrok, za nadomestitev neobstoječe starševske skrbi in za zagotavljanje socialne vključenosti mladih polnoletnikov, ki so zunaj sistema varstva otrok.“

63

Člen 4 tega zakona določa:

„1.   Ta zakon se uporablja:

[…]

3.   Poleg oseb iz odstavka [1] se ta zakon uporablja tudi za varstvo otrok, ki niso madžarski državljani in prebivajo na ozemlju Madžarske, če bi neobstoj začasne namestitve, vzgojnega nadzora ali imenovanja skrbnika otroka ogrozil ali povzročil neizogibno škodo.“

64

V členu 5(s) zakona o varstvu otrok je pojem „upravljavec“ opredeljen tako:

65

Člen 6/A zakona o varstvu otrok določa:

„Da bi se zagotovilo izpolnjevanje ciljev, določenih v tem zakonu, in uresničevanje otrokovih pravic, je osebam, ki še niso dopolnile 18 let, prepovedano omogočati dostop do pornografskih vsebin ali vsebin, ki neupravičeno prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.“

66

Člen 8(1) in (1a) zakona št. XLVIII iz leta 2008 o osnovnih pogojih in nekaterih omejitvah dejavnosti komercialnega oglaševanja, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah (v nadaljevanju: zakon o komercialnem oglaševanju), določa:

„1.   Prepovedano je oglaševanje, ki bi lahko ogrozilo telesni, duševni, čustveni ali moralni razvoj otrok in mladoletnikov.

1a.   Osebam, ki še niso dopolnile 18 let, se ne sme omogočati dostop do oglasov, ki neupravičeno prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.“

67

Člen 9 zakona št. CLXXXV iz leta 2010 o medijskih storitvah in sredstvih množičnega obveščanja, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah (v nadaljevanju: zakon o medijskih storitvah), določa:

„1.   Ponudnik linearnih medijskih storitev pred oddajanjem vse programe, ki jih namerava oddajati, razen informativnih programov, političnih informativnih programov, športnih programov, napovednikov programov, političnih oglasov, televizijskih prodaj, sporočil, namenjenih ozaveščanju, in objav v javnem interesu, razvrsti v eno od kategorij iz odstavkov 2 do 7.

[…]

6.   Programi, ki bi lahko negativno vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, zlasti ker je njihov bistveni element promoviranje in prikazovanje nasilja, odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, ali neposredno, naturalistično ali neupravičeno prikazovanje spolnosti, se razvrstijo v kategorijo V. Ti programi se razvrstijo v kategorijo: ni primerno za osebe do 18. leta starosti.

7.   Oddaje, ki bi lahko resno škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, zlasti zaradi njihove pornografske vsebine, pretirane nasilnosti ali zaradi tega, ker prikazujejo neupravičeno nasilje, se razvrstijo v kategorijo VI.

8.   Svet za medije v priporočilu objavi praktična načela, ki jih bo uporabljal pri uporabi podrobnih meril, s katerimi se ureja razvrščanje v skladu z odstavki od 2 do 7, signale, ki se uporabljajo pred in med oddajanjem vsakega programa, ter način obveščanja o uvrstitvi, kadar to upravičujeta javni interes za varstvo mladoletnikov ali potreba po zagotavljanju enotnega varstva mladoletnikov.

[…]“

68

Člen 10(1)(d) tega zakona določa, da se lahko program iz kategorije V predvaja le med 22. in 5. uro.

69

Člen 24(1) navedenega zakona določa:

„Komercialna sporočila, objavljena v okviru medijskih storitev […], ne vključujejo diskriminacije na podlagi spola, rase ali etnične pripadnosti, državljanstva, narodnosti, vere ali filozofskega prepričanja, telesne ali duševne invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti in ne spodbujajo takšne diskriminacije.“

70

Člen 32(4a) istega zakona določa:

„Programi, ki bi lahko negativno vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, zlasti ker je njihov bistveni element neupravičeno prikazovanje spolnosti, pornografije, ali promoviranje in prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti,, se ne morejo opredeliti kot objave v javnem interesu, ali kot sporočila, namenjena ozaveščanju.“

71

Člen 179 zakona o medijskih storitvah določa:

„[…]

2.   V primeru težav, ki se ugotovijo v zvezi z določbami odstavka 1, in v primeru kršitve zadevnih določb tega zakona in [a sajtószabadságról és a médiatartalmak alapvető szabályairól szóló 2010. évi CIV. törvény (zakon št. CIV iz leta 2010 o svobodi tiska in temeljnih pravilih o vsebinah, ki jih razširjajo mediji)] mora svet za medije od države članice, pod pristojnostjo katere deluje ponudnik medijskih storitev iz odstavka 1, zahtevati učinkovito ukrepanje. V zvezi s tem svet za medije državo članico pozove, naj posreduje, da se odpravijo kršitve, ki jih je ugotovil svet za medije.

[…]

4.   Svet za medije lahko odloči, da se zoper ponudnika medijskih storitev iz odstavka 1 uporabijo pravne posledice iz člena 187(3)(b) in (c) ter (4), če:

72

Člen 187(3) tega zakona določa:

„Svet za medije in Urad [nacionalnega organa za medije in telekomunikacije] sta pooblaščena, da ob upoštevanju odstavkov 2 in 8 uporabita naslednje pravne posledice:

73

Člen 67(1) zakona št. XLVII iz leta 2009 o sistemu kazenskih evidenc, registru obsodb madžarskih državljanov, ki so jih izrekla sodišča držav članic Evropske unije, ter vpisu biometričnih podatkov v kazenske in policijske evidence, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah (v nadaljevanju: zakon o sistemu kazenskih evidenc), določa:

„Služba za kazenske evidence iz informacijskega sistema kazenskih evidenc in v skladu z določbami tega zakona:

[…].“

74

Člen 75/B(1) in (3) tega zakona določa:

„1.   Organ za kazenske evidence prek vmesnika, ki se lahko uporabi po identifikaciji s pomočjo storitve elektronske identifikacije, ki jo obvezno zagotavlja vlada v skladu z zakonom o splošnih pravilih za e-upravo in storitve zaupanja (v nadaljnjem besedilu: vmesnik), zaradi zagotavljanja zaščite otrok in preprečevanja kaznivih dejanj zoper spolno svobodo ali spolno nedotakljivost, storjenih v škodo ali z izkoriščanjem otrok, z namenom kontrole oseb, ki so v neposrednem stiku z otroki, pod pogoji iz odstavkov 2 in 3 in člena 75/C, omogoči dostop do [naslednjih podatkov o posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki:]

[…]

3.   Podatki o posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, se lahko dajo na voljo prek vmesnika, če:

75

Člen 9(12) zakona št. CXC iz leta 2011 o nacionalnem javnem šolstvu, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah (v nadaljevanju: zakon o javnem šolstvu), določa:

„Pri izvajanju dejavnosti v zvezi s spolno kulturo, spolnim življenjem, spolno usmerjenostjo in spolnim razvojem je treba posebno pozornost nameniti določbam člena XVI(1) [madžarskega] temeljnega zakona. Te dejavnosti ne bi smele biti namenjene promoviranju odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememb spola in homoseksualnosti.“

76

Madžarska je 15. junija 2021 sprejela zakon o spremembah, ki je začel veljati 8. julija 2021.

77

Komisija je 15. julija 2021 tej državi članici poslala uradni opomin, v katerem je navedla, da navedena država članica s sprejetjem tega zakona ni izpolnila obveznosti iz člena 2, člena 3(1) in (2), člena 4(1), člena 6a, člena 9(1)(c)(ii) in člena 28b Direktive 2010/13, člena 3 Direktive 2000/31, člena 5(1) Direktive 2015/1535, členov 16 in 19 Direktive 2006/123, členov 6 in 10 SUVP, členov 34, 36 in 56 PDEU, členov 1, 7, 8, 11 in 21 Listine ter člena 2 PEU.

78

Madžarska je z dopisom z dne 15. septembra 2021 prerekala zatrjevane neizpolnitve obveznosti.

79

Komisija je 2. decembra 2021 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je vztrajala, da zakon o spremembah krši določbe prava Unije, navedene v točki 77 te sodbe. Zato je ta institucija Madžarsko pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega obrazloženega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim.

80

Madžarska je z dopisom z dne 2. februarja 2022 odgovorila na navedeno obrazloženo mnenje in ponovila svoje stališče, da je zakon o spremembah v skladu s pravom Unije.

81

Komisija je 19. decembra 2022 vložila to tožbo.

82

S sklepi predsednika Sodišča z dne 20. marca, 4. maja in 29. junija 2023 je bila Kraljevini Belgiji, Kraljevini Danski, Zvezni republiki Nemčiji, Republiki Estoniji, Irski, Helenski republiki, Kraljevini Španiji, Francoski republiki, Velikemu vojvodstvu Luksemburg, Republiki Malti, Kraljevini Nizozemski, Republiki Avstriji, Portugalski republiki, Republiki Sloveniji, Republiki Finski, Kraljevini Švedski in Evropskemu parlamentu dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

83

Komisija v utemeljitev tožbe navaja šest očitkov, od katerih se prvi nanaša na kršitve člena 2, člena 3(1), člena 6a(1) in člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13, drugi na kršitev člena 3(2) Direktive 2000/31, tretji na kršitev členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU, četrti na kršitev člena 10 SUVP in člena 8(2) Listine, peti na kršitev členov 1, 7, 11 in 21 Listine, šesti pa na kršitev člena 2 PEU.

84

Najprej je treba navesti, da čeprav se Komisija v okviru petega očitka sklicuje zlasti na kršitev člena 21 Listine, ki določa splošno načelo prepovedi diskriminacije, se trditve, ki jih je navedla v utemeljitev svojih prvih treh očitkov, prav tako nanašajo na kršitev tega člena, saj ta kršitev po njenem mnenju prispeva h kršitvam Direktive 2000/31, Direktive 2006/123, Direktive 2010/13 in člena 56 PDEU, zatrjevanim v okviru teh treh očitkov. Zato je treba te očitke preučiti glede na vse trditve, s katerimi želi Komisija dokazati obstoj neposredne diskriminacije, ki je s členom 21 Listine prepovedana, in glede na vse trditve Madžarske, s katerimi ta država v obravnavani zadevi prereka obstoj take diskriminacije.

85

Prvi očitek je sestavljen iz treh delov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 6a(1) Direktive 2010/13, drugi na kršitev člena 2 in člena 3(1) te direktive in tretji na kršitev člena 9(1)(c)(ii) navedene direktive.

86

Komisija s prvim delom prvega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz člena 6a(1) Direktive 2010/13, na podlagi katerega države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so avdiovizualne medijske storitve, ki jih ponujajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo in ki bi lahko resno ogrozile telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, dostopne le na način, ki zagotavlja, da jih mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti.

87

Ta institucija v zvezi s tem na eni strani navaja, da morajo v skladu s členom 9(1) zakona o medijskih storitvah ponudniki linearnih medijskih storitev programe, ki jih predvajajo, razvrstiti v skladu z odstavki od 2 do 7 člena 9 tega zakona. V skladu s členom 9(6) navedenega zakona naj bi se razvrstitev v kategorijo V, ki vključuje programe, „ni primerno za osebe do 18. leta starosti“, uporabljala za programe, ki bi lahko negativno vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, zlasti tiste, katerih bistveni element je promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti. Po drugi strani naj bi člen 10(1)(d) istega zakona določal, da se programi kategorije V lahko predvajajo le med 22. in 5. uro.

88

Komisija v tem okviru navaja, da se omejitev predvajanja iz člena 9(1) in (6) zakona o medijskih storitvah ne uporablja za nekatere posebne kategorije programov, med drugim za objave v javnem interesu, in za sporočila, namenjena ozaveščanju. Po mnenju te institucije je objava v javnem interesu kratek informacijski videoposnetek, katerega namen je pritegniti pozornost javnosti na pomembno vprašanje. Prav tako naj bi bilo mogoče sporočilo, namenjeno ozaveščanju, razumeti tako, da pomeni informacijo ali sporočilo, pripravljeno v javnem interesu, ki se predvaja brez komercialnega interesa, za neoglaševalske namene, proti plačilu ali ne, in ki naj bi bilo namenjeno vplivanju na televizijskega gledalca ali poslušalca medijske storitve, da bi se dosegel cilj v splošnem interesu.

89

Vendar naj bi bili s členom 32(4a) tega zakona iz pojmov „objava v javnem interesu“ in „sporočilo, namenjeno ozaveščanju“ v smislu člena 9(1) tega zakona izrecno izključeni programi, ki „bi lahko negativno vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, zlasti če je njihov bistveni element […] promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti“. Dostop do programov, ki spadajo v okvir javne službe, naj bi bil tako za programe, v katerih se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, zelo omejen.

90

Komisija zato meni, da ti ukrepi pomenijo omejitev zagotavljanja avdiovizualnih storitev, ki je v nasprotju s členom 6a(1) Direktive 2010/13.

91

Po mnenju te institucije te omejitve ni mogoče upravičiti s ciljem preprečevanja nevarnosti za telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, saj zgolj prikazovanje homoseksualnosti ali življenja, ki ni cisspolno, ne ogroža takega razvoja. Ti ukrepi naj ne bi bili primerni za odpravo take nevarnosti in naj tudi ne bi bili sorazmerni, saj naj Madžarska ne bi dokazala obstoja vzročne zveze med zadevnimi omejitvami in navajanim splošnim interesom.

92

V zvezi s tem naj bi bilo treba ugotoviti, da države članice, če ne dokažejo obstoja potencialne škode za mladoletnike, nimajo popolne svobode pri zatrjevanju, da so nekatere vsebine potencialno škodljive. Niti dejstvo, da se s členom 6a(1) Direktive 2010/13 izvaja minimalna harmonizacija, niti previdnostno načelo niti načelo subsidiarnosti, naj ne bi pripeljali do drugačnega sklepa.

93

Komisija v tem okviru trdi, da omejitev zagotavljanja avdiovizualnih storitev nikakor ne more temeljiti na členu 6a(1) Direktive 2010/13, če se ta omejitev nanaša na vsebine, ki so opredeljene posebej glede na spol ali spolno usmerjenost, ker je taka omejitev že po svoji naravi v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, ki je splošno načelo prava Unije, določeno v členu 21 Listine. V zvezi s tem opozarja na ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da se države članice ne morejo opreti na razlago sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju, med drugim, s temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Unije.

94

V zvezi s tem naj bi bilo treba ugotoviti, da se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 27. aprila 2006, Richards (C‑423/04, EU:C:2006:256, točka 24 in navedena sodna praksa), v skladu s katero naj bi se Direktiva 2010/13 uporabljala tudi za diskriminacijo, ki je povezana s spremembo spola zadevne osebe, nanaša tudi na diskriminacijo na podlagi odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu.

95

Omejitev oddajanja programov, katerih bistveni element je promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, pa bi dejansko preprečila pojavljanje oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, in njihovega načina življenja, v teh programih, čeprav so te osebe sestavni del družbe, za katero sta v skladu z vrednotami iz člena 2 PEU značilna raznolikost in pluralizem. Člen 9(6) zakona o medijskih storitvah naj bi tako povzročal neposredno diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, ki je prepovedana s členom 21(1) Listine.

96

V nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, naj te diskriminacije ne bi bilo mogoče upravičiti na podlagi člena 24(2) in člena 14(3) Listine.

97

Na prvem mestu, Komisija v zvezi s členom 24(2) Listine trdi, da bi bilo mogoče mladoletnike zaščititi pred vsebinami, ki niso prilagojene njihovi starosti, ne da bi se posegalo po ukrepih, ki povzročajo neposredno diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti. Poleg tega naj bi bilo spolno raznolikost mogoče predstaviti na način, ki je prilagojen starosti. Iz tega naj bi sledilo, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah ni nujno ali primerno sredstvo za varstvo mladoletnikov.

98

Nasprotno, različno obravnavanje na podlagi spola in spolne usmerjenosti, ki se uvaja s to določbo, naj bi lahko spodbujalo občutek stigmatizacije in odtujitve oseb, zlasti mladih in mladostnikov, katerih spolna identiteta ali spolna usmerjenost ne ustreza „tradicionalnim socialnim standardom“, pri čemer naj bi te omejitve povzročale več škode, kot naj bi jo preprečevale, zlasti kar zadeva mladoletnike.

99

Komisija v zvezi s tem glede upoštevnosti sodne prakse, ki izhaja iz sodbe ESČP z dne 20. junija 2017, Bayev in drugi proti Rusiji (CE:ECHR:2017:0620JUD006766709), ki ji Madžarska oporeka, trdi, da je navedeno sodišče v tej sodbi zavrnilo trditev, da zgolj omemba homoseksualnosti ali odprta javna razprava o spolnih manjšinah škodi otrokom ali ranljivim odraslim, pri čemer je poudarilo razloge, zaradi katerih obveščanje in razprava resnično koristita socialni koheziji. Zaščita pred tveganjem izkoriščanja in korupcije mladoletnikov zaradi njihove ranljivosti naj ne bi mogla biti omejena na odnose med osebami istega spola. Načeloma naj bi morala biti ta pozitivna obveznost enako pomembna za odnose med osebami nasprotnega spola.

100

Ta institucija dodaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice to sodno prakso potrdilo v sodbi z dne 23. januarja 2023, Macatė proti Litvi (CE:ECHR:2023:0123JUD006143519, točka 210), v okviru katere naj bi poudarilo, da ne obstaja noben znanstveni dokaz niti noben sociološki podatek, ki bi kazal na to, da odprta javna razprava o družbenem statusu spolnih manjšin škodi otrokom, in da lahko to, da mladoletniki, ki so prek manifestacij v korist pravic oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, izpostavljeni idejam raznolikosti, enakosti in strpnosti, sprejemajo ta mnenja, le spodbuja socialno kohezijo.

101

V obravnavani zadevi pa naj bi člen 9(6) zakona o medijskih storitvah pomenil, da je že zgolj prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememb spola ali homoseksualnosti, enako škodljivo kot neupravičeno prikazovanje nasilja, pornografije ali spolnosti. Madžarska naj tudi ne bi dokazala, da je treba zaradi koristi otrok zagotoviti, da jim je prikazovanje vsebin ali načinov življenja, ki niso cisspolni, dostopno šele od 18. leta starosti.

102

Na drugem mestu, Komisija v zvezi s členom 14(3) Listine ugovarja temu, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah ohranja svobodo staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojimi verskimi, filozofskimi in osebnimi pedagoškimi prepričanji, saj naj Madžarska ne bi prepričljivo pojasnila, kako naj bi ta omejitev, ali tudi neobstoj kakršnih koli omejitev v zvezi z vsebino, lahko vplivala na pravico staršev, da svobodno vzgajajo svoje otroke.

103

Na eni strani naj bi bilo treba pravice staršev na podlagi člena 14(3) Listine razlagati ob upoštevanju določb člena 24 Listine in z vidika varstva otrokovih pravic. Po drugi strani pa naj bi ta člen 14 temeljil na pravici do izobraževanja, določeni v členu 2 Dodatnega protokola k EKČP.

104

Pravice staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, ki je določena v členu 14(3) Listine, pa naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da lahko države članice na njeni podlagi sprejmejo zakonodajo, ki diskriminatorno posega v svobodo izražanja in človekovo dostojanstvo drugih oseb, vključno z mladoletnimi.

105

Poleg tega naj bi iz sodbe ESČP z dne 7. decembra 1976, Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen proti Danski (CE:ECHR:1976:1207JUD000509571, točka 50), izhajalo, da je namen drugega stavka člena 2 tega dodatnega protokola zaščititi možnost izobraževalnega pluralizma, ki je bistven za ohranitev „demokratične družbe“, kot je pojmovana v EKČP.

106

Poleg tega Komisija poudarja, da člena 9(1) in (6) ter člena 32(4a) zakona o medijskih storitvah ni mogoče šteti za „natančnejša ali strožja pravila“ v smislu člena 4 Direktive 2010/13, ker naj bi bila taka podrobnejša ali strožja pravila dovoljena le, če so v skladu s pravom Unije, kar pa naj v obravnavani zadevi ne bi bilo tako.

107

Madžarska na eni strani navaja, da morajo v skladu s členom 7(2) Evropske konvencije o čezmejni televiziji ponudniki medijskih vsebin zagotoviti, da se programi, ki bi lahko škodljivo vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj otrok in mladostnikov, ne predvajajo takrat, ko bi jih ti zaradi časa oddajanja ali sprejemanja verjetno lahko gledali. Na drugi strani naj bi imeli ponudniki medijskih storitev podobno odgovornost na podlagi določb Direktive 2010/13. Tako naj bi bila v členu 6a in uvodni izjavi 60 te direktive posebej poudarjena potreba in pomen varstva mladoletnikov, za to pa naj bi bili predvideni tudi ukrepi.

108

V zvezi s tem ta država članica ugovarja premisi, na kateri temelji razlogovanje Komisije, da je pogoj za sprejetje ukrepov na podlagi člena 6a(1) navedene direktive ta, da je očitno, da zadevne medijske vsebine dejansko škodijo razvoju mladoletnikov.

109

Ker naj namreč ne bi bilo mogoče oceniti dejanskega vpliva takih medijskih vsebin, bi morale države članice glede na to, da je harmonizacija, ki je bila izvedena s členom 6a(1) iste direktive, minimalna, in v skladu s previdnostnim načelom opredeliti medijske vsebine, programske elemente ali načine predstavitve, ki bi bili lahko škodljivi za njihov telesni, duševni ali moralni razvoj. Madžarska v zvezi s previdnostnim načelom navaja, da pojem „človeško zdravje“ vključuje duševno zdravje in zdrav psihološki razvoj. Na to načelo naj bi se bilo zato mogoče sklicevati v podporo trditvi, da ni zanesljivih znanstvenih dokazov, ki bi dokazovali, da dajanje na voljo vsebin, ki bi lahko bile škodljive za mladoletnike, ne more ovirati njihovega zdravega razvoja.

110

Določitev in razlaga teh medijskih vsebin, ki se štejejo za škodljive, na podlagi kulturnih in moralnih vrednot in dojemanj v državah članicah ter raven varstva, ki jo je treba zagotoviti, pa naj z Direktivo 2010/13 ne bi bili harmonizirani in naj bi tako spadali v izključno pristojnost držav članic.

111

Poleg tega naj bi lahko na podlagi načela subsidiarnosti vsaka država članica prosto določala in promovirala varstvo otrok in pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji.

112

Na prvem mestu, Madžarska v zvezi z vsebino pravil, ki v zvezi s kategorijo V urejajo razvrstitev programov glede na starost, trdi, da člena 9(6) zakona o medijskih storitvah ni mogoče razlagati tako, da so nekatere vsebine brezpogojno razvrščene v to kategorijo ali da bi se te vsebine štele za nevarne ali škodljive za telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov.

113

Razvrstitev programa v navedeno kategorijo naj bi bila namreč odvisna od kumulativnih pogojev, navedenih v tej določbi. Po eni strani naj bi morala obstajati možnost, da bi ta program lahko negativno vplival na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov. Po drugi strani naj bi ta negativni vpliv lahko obstajal le, če potencialno škodljivi elementi pomenijo bistvo tega programa.

114

Tako naj zgolj prikaz homoseksualnosti ali življenja, ki ni cisspolno – če to ni osrednja tema nekega programa – ne bi bil bistven za tak program.

115

Na drugem mestu, Madžarska v zvezi z upravičenostjo in sorazmernostjo zadevnih ukrepov opozarja, prvič, da je temeljni cilj teh ukrepov v splošnem interesu zaščititi mladoletnike pred škodljivimi medijskimi vsebinami, katerih potencialnih škodljivih učinkov sami ne morejo oceniti.

116

Ker naj bi bilo znanstveno sprejeto, da na razvoj spolne identitete in spolne usmerjenosti vplivajo izobraževanje, kultura, mediji in družba, naj bi bilo treba izobraževanje, informiranje in vzgojo prilagoditi starosti ter kognitivnemu in čustvenemu razvoju zadevne starostne skupine.

117

Po drugi strani naj omejitev, ki izhaja iz člena 9(6) zakona o medijskih storitvah, ne bi povzročala izključitve nekaterih oseb ali nekaterih načinov življenja iz javnega prostora in naj zato ne bi pomenila neposredne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Madžarska poudarja, da namen te določbe ni ta, da so iz javne komunikacije izključeni „osebe in življenja“, ki prikazujejo homoseksualnost, spremembo spola ali identiteto, ki ne ustreza spolu ob rojstvu. Njen namen naj bi bil varstvo mladoletnikov, kar je tudi razlog za to, da odraslim osebam niso bile naložene nobene omejitve ali prepovedi.

118

Zato ta država članica izpodbija upoštevnost sodbe ESČP z dne 20. junija 2017, Bayev in drugi proti Rusiji (CE:ECHR:2017:0620JUD006766709), ker v obravnavani zadevi v nasprotju s položajem iz zadnjenavedene sodbe težava ni v nespecifičnosti sprejetih ukrepov. V zvezi s tem poudarja, da zadevni ukrepi, zlasti člen 9(6) zakona o medijskih storitvah, izrecno določajo njihovo področje uporabe, pri čemer se nanašajo na razmerja, ki bi lahko v vsakdanjem življenju vplivala na zdrav razvoj mladoletnikov, zlasti v izobraževalnem in medijskem okolju. V zvezi z upoštevnostjo sodbe ESČP z dne 23. januarja 2023, Macatė proti Litvi (CE:ECHR:2023:0123JUD006143519), Madžarska trdi, da ti ukrepi na splošno ne prepovedujejo pridobivanja blaga ali storitev, ki prikazujejo ali promovirajo določene vsebine, in ne vplivajo na pravico staršev ali skrbnikov, da mladoletnike o teh vprašanjih obvestijo in se o njih pogovorijo.

119

Tako naj bi bilo treba upoštevati sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki priznavajo korist mladoletnika in polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri urejanju občutljivih vprašanj. Priznanje tega polja proste presoje, kot je pojasnjeno v sodbi ESČP z dne 7. decembra 1976, Handyside proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1976:1207JUD000549372, točka 48), naj bi državam članicam omogočalo, da ugotovijo, ali obstaja nujna družbena potreba po omejitvi določene pravice, in, če je odgovor pritrdilen, katere ukrepe je mogoče v zvezi s tem sprejeti.

120

Madžarska zato trdi, da je omejitev predvajanja nekaterih programov, ki je bila uvedena s členom 9(6) zakona o medijskih storitvah, utemeljena s koristjo otroka, ki se varuje s členom 24(2) Listine, saj je treba take ukrepe za zaščito otrok v primeru vsebin, za katere je mogoče domnevati, da negativno vplivajo na zdrav razvoj mladoletnikov, šteti za utemeljene z vidika previdnostnega načela.

121

Ta omejitev naj bi bila utemeljena tudi z vidika člena 14(3) Listine. Madžarska meni, da iz sodne prakse na podlagi sodbe z dne 15. julija 2021, WABE in MH Müller Handel (C‑804/18 in C‑341/19, EU:C:2021:594), v zvezi s tem izhaja, da je pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, objektivni razlog, s katerim je mogoče utemeljiti omejitve pravic, določenih z Listino.

122

Madžarska dodaja, da ukrepi, na katere se nanaša ta del prvega očitka, ne nalagajo splošne omejitve predvajanja medijskih vsebin za vse vrste medijev ter za vse družbene in javne platforme, ampak le za linearne medijske storitve, tako da ne morejo povzročiti izključitve posamezne vsebine ali osebe iz javnega prostora.

123

Madžarska v zvezi s prepovedjo iz člena 32(4a) zakona o medijskih storitvah, v skladu s katero se zadevne vsebine ne smejo opredeliti kot objave v javnem interesu ali sporočila, namenjena ozaveščanju, trdi, da so sporočila v splošnem interesu, namenjena ozaveščanju, oblika promoviranja prek oglaševanja, ki je namenjena uresničevanju ciljev splošnega interesa ali socialne politike, ki si jih prizadevajo doseči različni javni in nevladni organi ali organizacije. Zato programa, katerega bistveni element je prikazovanje ali promoviranje vsebin, ki bi lahko bile škodljive za mladoletnike, ni mogoče šteti za objavo v javnem interesu ali sporočilo, namenjeno ozaveščanju. Ta člen 32(4a) pa naj ne bi izključeval tega, da se programi, ki zgolj prikazujejo ali promovirajo zadevne vsebine, ne da bi bile te vsebine bistveni element zadevnega programa, opredelijo kot objave v javnem interesu ali sporočila, namenjena ozaveščanju. Poleg tega naj navedeni člen 32(4a) ne bi določal splošne prepovedi razširjanja navedenih vsebin.

124

Najprej je treba na eni strani navesti, da je namen Direktive 2010/13, kot je razvidno iz naslova in uvodne izjave 11 te direktive, usklajevanje nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev, da bi se vzpostavil pravi notranji trg za te storitve. V ta namen ta direktiva določa minimalni sklop usklajenih pravil, ki se uporabljajo za vse avdiovizualne medijske storitve, od katerih se nekatera, kot je razvidno iz uvodne izjave 18 te direktive, nanašajo na vsebino teh storitev (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 60).

125

Na drugi strani, kot je navedeno v uvodni izjavi 20 Direktive 2018/1808, s katero je bila Direktiva 2010/13 spremenjena tako, da je bil v zadnjenavedeno direktivo vključen člen 6a(1), katerega kršitev se zatrjuje v okviru prvega dela prvega očitka, ta pristop minimalne harmonizacije dopušča državam članicam, da razvijejo višjo raven zaščite pred vsebinami, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov.

126

Prvi pododstavek tega člena 6a(1) določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so avdiovizualne medijske storitve, ki jih ponujajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo in ki bi lahko resno ogrozile telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov, dostopne le na način, ki zagotavlja, da jih mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti. Takšni ukrepi lahko vključujejo izbiro časa predvajanja, orodja za preverjanje starosti ali druge tehnične ukrepe. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni z morebitnim škodljivim učinkom programa.

127

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da se ta določba, kot je bilo poudarjeno v točki 125 te sodbe, ne nanaša na popolno, temveč na minimalno harmonizacijo. Drugič, države članice morajo v primeru, ko pravila, ki se uporabljajo za razvrščanje in označevanje avdiovizualnih programov, na ravni Unije niso harmonizirana, določiti raven, na kateri želijo zagotoviti varstvo mladoletnih oseb pred avdiovizualnimi vsebinami, ki lahko ogrozijo njihovo dobrobit in razvoj. Tako ukrepi, ki jih država članica sprejme za zaščito mladoletnikov pred vizualnimi vsebinami, ki bi lahko škodile njihovemu telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju, kar zadeva raven te zaščite in podrobna pravila, s katerimi se ta zaščita ureja, ne ustrezajo nujno razumevanju, ki je skupno vsem državam članicam, saj se lahko to pojmovanje med državami članicami razlikuje, med drugim glede na moralne ali kulturne premisleke (glej v tem smislu sodbi z dne 19. novembra 2020, ZW, C‑454/19, EU:C:2020:947, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 23. marca 2023, Booky.fi, C‑662/21, EU:C:2023:239, točki 56 in 57).

128

Zato imajo države članice, kot trdi Madžarska, pri izvajanju člena 6a(1) Direktive 2010/13 polje proste presoje pri opredelitvi tistih avdiovizualnih medijskih storitev, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2020, Vivendi, C‑719/18, EU:C:2020:627, točka 47), če so, kot se zahteva s to določbo, ustrezni ukrepi, ki jih sprejmejo na tej podlagi, sorazmerni z morebitnim škodljivim učinkom programa. Zadnjenavedena zahteva pomeni, da navedeni ukrepi ne smejo presegati tega, kar je potrebno za varstvo tega razvoja, in ne smejo biti nesorazmerni glede na ta cilj (glej po analogiji sodbo z dne 5. decembra 2024, Network One Distribution, C‑506/23, EU:C:2024:1003, točka 35 in navedena sodna praksa).

129

Poleg tega so v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteve, ki izhajajo iz varstva temeljnih pravic, za države članice zavezujoče, ko izvajajo predpise Unije, tako da morajo države članice zadevno ureditev uporabljati tako, da ne kršijo navedenih zahtev. V teh okoliščinah morajo države članice zlasti paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temi temeljnimi pravicami (glej v tem smislu sodbe z dne 26. junija 2007, Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, C‑305/05, EU:C:2007:383, točka 28; z dne 29. aprila 2015, Léger, C‑528/13, EU:C:2015:288, točka 41, in z dne 3. junija 2025, Kinsa, C‑460/23, EU:C:2025:392, točka 69 in navedena sodna praksa).

130

Sodišče je namreč že večkrat razsodilo, da je treba določbe prava Unije razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so sestavni del splošnih načel prava Unije, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče in ki so zdaj vključene v Listino (sodbe z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google, C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 68; z dne 25. maja 2016, Meroni, C‑559/14, EU:C:2016:349, točka 45, in z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 70).

131

Iz tega sledi, da države članice pri sprejemanju ukrepov na podlagi člena 6a(1) Direktive 2010/13 ne smejo kršiti, med drugim, prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti iz člena 21(1) Listine, saj je ta prepoved zavezujoča kot splošno načelo prava Unije (sodba z dne 25. novembra 2025, Wojewoda Mazowiecki, C‑713/23, EU:C:2025:917, točka 70 in navedena sodna praksa). To splošno načelo zlasti nasprotuje temu, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno, če tega različnega obravnavanja ni mogoče objektivno utemeljiti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2011, Association belge des Consommateurs Test‑Achats in drugi, C‑236/09, EU:C:2011:100, točka 28 in navedena sodna praksa).

132

V zvezi s tem je treba pojasniti, da lahko obstoj prepovedane diskriminacije izhaja zlasti iz žaljive in/ali stigmatizirajoče narave nacionalnih določb v zvezi z zadevnimi osebami (glej v zvezi z diskriminacijo na podlagi narodnosti sodbo z dne 18. decembra 2025, Slagelse Almennyttige Boligselskab, Afdeling Schackenborgvænge, C‑417/23, EU:C:2025:1017, točka 126 in navedena sodna praksa).

133

Kar zadeva diskriminacijo na podlagi spola, je treba posebej ugotoviti, da take diskriminacije v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče omejiti zgolj na diskriminacijo, ki izhaja iz pripadnosti enemu ali drugemu spolu. Glede na cilj in naravo pravic, ki se s členom 21(1) Listine varujejo, se ta člen ne uporablja le za diskriminacije, ki so posledica spremembe spola zadevne osebe, to je spolne konverzije, ampak tudi za diskriminacijo na podlagi odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 27. aprila 2006, Richards, C‑423/04, EU:C:2006:256, točka 24; z dne 26. junija 2018, MB (Sprememba spola in starostna pokojnina), C‑451/16, EU:C:2018:492, točka 35, in z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točka 62 in navedena sodna praksa).

134

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona določa, da se programi, ki spadajo na področje uporabe navedenega zakona in katerih bistveni element je promoviranje in prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, razvrstijo v kategorijo V in se zato lahko predvajajo le med 22. in 5. uro. Člen 32(4a) istega zakona poleg tega natančneje določa, da taki programi ne morejo biti opredeljeni kot objave v javnem interesu ali sporočila, namenjena ozaveščanju, za katere zaradi tega ne bi veljala omejitev, ki izhaja iz tega člena 9(6). Madžarska trdi, da se s takim ukrepom uresničuje cilj varstva telesnega, duševnega ali moralnega razvoja mladoletnikov in pravica staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji.

135

Vendar je treba ugotoviti, da se s temi določbami zakona o medijskih storitvah uvaja razlikovanje, ki neposredno temelji na spolu in spolni usmerjenosti, saj se z njimi tak oddajni čas določa le za te programe, ne pa tudi za programe, katerih bistveni element je promoviranje ali prikazovanje spolne identitete in spolne usmerjenosti cisspolnih in heteroseksualnih oseb. Tako različno obravnavanje tako pomeni diskriminacijo, ki je s členom 21(1) Listine načeloma prepovedana.

136

Ker navedene določbe temeljijo izključno na preudarkih v zvezi s spolnimi identitetami in usmerjenostmi, ki se prikazujejo v teh programih, poleg tega temeljijo na premisi, da lahko vsako prikazovanje ali promoviranje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, ne glede na njeno posebno vsebino, škoduje otrokovi koristi, kar kaže na dajanje prednosti nekaterim spolnim identitetam in usmerjenostim v škodo drugih ter tako prispeva k stigmatizaciji zadnjenavedenih (glej po analogiji sodbo ESČP z dne 23. januarja 2023, Macatė proti Litvi (CE:ECHR:2023:0123JUD006143519, točke od 214 do 216).

137

V tem okviru ni mogoče sprejeti trditve Madžarske, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona ter členom 32(4a) navedenega zakona na splošno ne prepoveduje predvajanja zadevnih programov.

138

Pojasniti je namreč treba, da člen 21(1) Listine prepoveduje „vsakršno“ diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti.

139

Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, diskriminacije, ki izhaja iz zadevnih določb, ni mogoče upravičiti niti s spodbujanjem otrokove koristi na podlagi člena 24(2) Listine niti s pravico staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, iz člena 14(3) Listine.

140

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 52(1) Listine določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom ter spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

141

V obravnavani zadevi pa je treba ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 136 te sodbe, ugotoviti, da so zadevne nacionalne določbe zaradi tega, ker temeljijo na premisi, da kakršno koli prikazovanje ali promoviranje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, ne glede na njihovo posamično vsebino, škoduje otrokovi koristi, in zato ker s tem nekaterim spolnim identitetam in usmerjenostim dajejo prednost na račun drugih, ki so posledično stigmatizirane, očitno v nasprotju z zahtevami, ki v družbi, ki temelji na pluralizmu, izhajajo iz prepovedi diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti, ki se zagotavlja s členom 21(1) Listine, in zato posegajo v bistveno vsebino te določbe.

142

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 52(1), prvi stavek, Listine poseg v bistveno vsebino pravice, zagotovljene z Listino, nikakor ne more biti upravičen (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2024, Ordre des avocats du Barreau de Luxembourg, C‑432/23, EU:C:2024:791, točka 74, in z dne 13. marca 2025, Deldits, C‑247/23, EU:C:2025:172, točki 45 in 50).

143

Poleg tega je treba, na prvem mestu, v zvezi s trditvami Madžarske, ki se nanašajo na člen 24(2) Listine, opozoriti, da ta določba potrjuje temeljno naravo otrokovih pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva), C‑441/19, EU:C:2021:9, točka 45).

144

Res je, kot trdi Madžarska, da morajo države članice pri izvajanju člena 6a(1) Direktive 2010/13 upoštevati člen 24 Listine, ki v odstavku 1 določa, da imajo otroci pravico do, med drugim, potrebnega varstva za zagotovitev njihove dobrobiti, v odstavku 2 pa, da se morajo pri vseh ukrepih, med drugim, javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka, pri čemer se te zahteve odražajo v cilju te direktive, ki je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 60 in 104, zagotoviti visoko raven varstva telesnega, duševnega in moralnega razvoja mladoletnikov.

145

Pri takem izvajanju morajo torej države članice presoditi, ali programi ponudnikov medijskih storitev, ki spadajo pod njihovo pristojnost, niso prilagojeni vsem ali nekaterim mladoletnikom glede na posebno stopnjo občutljivosti, ki je posledica njihove starosti, in okoliščino, da njihov telesni, duševni ali moralni razvoj še ni končan.

146

Vendar pa je mogoče mladoletnike pred programi, ki niso prilagojeni njihovi starosti, ustrezno zaščititi brez neposredne diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti, kakršna v tem primeru izhaja iz člena 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona in členom 32(4a) navedenega zakona.

147

Zgolj na podlagi okoliščine, da neke vsebine promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost, namreč ni mogoče sklepati na potencialno škodljivost takih vsebin.

148

V nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, te ugotovitve ni mogoče ovreči z opiranjem na polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri zaščiti mladoletnikov pred medijskimi storitvami, ki niso prilagojene zanje, na katero je bilo opozorjeno v točki 128 te sodbe, saj je treba to polje proste presoje na podlagi sodne prakse, navedene v točki 129 te sodbe, izvajati ob spoštovanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino.

149

Na drugem mestu, v zvezi s trditvami Madžarske, ki se nanašajo na člen 14(3) Listine, je iz Pojasnil k Listini razvidno, da se ta člen 14 zgleduje tako po skupnih ustavnih tradicijah držav članic kot po členu 2 Dodatnega protokola k EKČP, ki določa, prvič, da „nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja“, in, drugič, da mora „pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, […] država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem“. Iz teh pojasnil izhaja tudi, da je treba pravico staršev, določeno v členu 14(3) Listine, razlagati v povezavi z določbami člena 24 Listine.

150

Poleg tega iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 2 Dodatnega protokola k EKČP izhaja, da se pravica staršev, določena v drugem stavku tega člena 2, navezuje na temeljno pravico do izobraževanja, vendar je namen tega drugega stavka med drugim zaščititi možnost izobraževalnega pluralizma, ki je bistven za ohranitev „demokratične družbe“, kot je pojmovana v EKČP (sodbi ESČP z dne 7. decembra 1976, Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen proti Danski, CE:ECHR:1976:1207JUD000509571, točka 50, in z dne 25. junija 2024, Ukrajina proti Rusiji (Krim), CE:ECHR:2024:0625JUD002095814, točka 138).

151

V zvezi s tem „izobraževalnim pluralizmom“ v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je treba poudariti, da iz nje izhaja tudi, da „bi bilo nerealno pričakovati, da se bodo verska ali filozofska prepričanja staršev vedno štela za prednostna ne glede na okoliščine, zlasti zunaj šole“. Evropsko sodišče za človekove pravice je v tem okviru opozorilo, da „[EKČP] osebi ne zagotavlja pravice, da ni soočena z mnenji, ki so v nasprotju z njenimi prepričanji“. Zato „v občutljivih zadevah, na primer med javno razpravo o spolni vzgoji, pri kateri morajo biti mnenja staršev, izobraževalne politike in pravica tretjih oseb do svobode izražanja uravnotežene, organi oblasti nimajo druge izbire, kot da uporabijo merila objektivnosti, pluralizma, znanstvene točnosti in nenazadnje tudi uporabnosti posebne vrste informacij za mlado javnost“ (sodba ESČP z dne 20. junija 2017, Bayev in drugi proti Rusiji, CE:ECHR:2017:0620JUD006766709, točki 81 in 82).

152

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 127 sklepnih predlogov, je pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi prepričanji, določena v členu 14(3) Listine, tako posledica pravice do izobraževanja v smislu tega člena 14, ki staršem omogoča, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji.

153

Vendar v nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, te pravice staršev, da zagotavljajo vzgojo in izobraževanje svojih otrok v skladu s svojimi prepričanji, ni mogoče razlagati tako, da na splošno upravičuje to, da lahko država članica sprejme ukrepe, ki s tem, da v javnosti omejujejo razširjanje vsebin, za katere je značilno zgolj to, da promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost, vzpostavljajo neposredno diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti. Taka omejitev razširjanja bi lahko, nasprotno, staršem odvzela njihovo svobodo izbire glede vzgoje in izobraževanja njihovih otrok.

154

Poleg tega zgolj okoliščina, da sta bistveni element programov, ki jih oddajajo ponudniki linearnih medijskih storitev, promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, v smislu tega člena 9(6) zakona o medijskih storitvah, staršem nikakor ne preprečuje, da v razmerju do svojih otrok uveljavljajo svojo odgovornost kot vzgojitelji ali da jih usmerijo v smer, ki je v skladu z njihovimi verskimi ali svetovnonazorskimi prepričanji.

155

Glede na vse te preudarke člena 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona in členom 32(4a) navedenega zakona ni mogoče šteti za ukrepe, ki so v smislu člena 6a(1) Direktive 2010/13 v povezavi s členom 21 Listine ustrezni za zagotovitev, da so avdiovizualne medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod pristojnostjo Madžarske in bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, dostopne le na način, ki zagotavlja, da jih slednji praviloma ne bodo mogli slišati ali videti.

156

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s previdnostnim načelom, na katero se sklicuje Madžarska, saj s tem načelom nikakor ni mogoče upravičiti sprejetja ukrepov, ki v nasprotju s prepovedjo iz člena 21(1) Listine pomenijo neposredno diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti.

157

Prav tako je ni mogoče ovreči na podlagi načela subsidiarnosti, na katero se sklicuje Madžarska, ker ta država članica, kot navaja Komisija, z ničnostno tožbo iz člena 263 PDEU ni izpodbijala zakonitosti tega člena 6a(1) na podlagi tega načela, da bi se tako izognila uporabi te določbe.

158

Iz tega sledi, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona in členom 32(4a) navedenega zakona ne more pomeniti ukrepov, ki izpolnjujejo zahteve iz navedenega člena 6a(1) v povezavi s členom 21(1) Listine.

159

Poleg tega je treba ugotoviti, kot trdi Komisija, da tega člena 9(6) v povezavi s tem členom 10(1)(d) ter tem členom 32(4a) tudi ni mogoče šteti za natančnejša ali strožja pravila v smislu člena 4(1) Direktive 2010/13.

160

V skladu z zadnjenavedeno določbo v povezavi z uvodnima izjavama 41 in 83 te direktive lahko namreč države članice za zagotavljanje popolne in pravilne zaščite interesov potrošnikov kot televizijskih gledalcev od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili, če so ta pravila v skladu s pravom Unije, zlasti pa z njenimi splošnimi načeli (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 77 in navedena sodna praksa).

161

Iz tega sledi, da čeprav člen 4(1) Direktive 2010/13 državam članicam omogoča, da določijo natančnejša ali strožja pravila na področjih, ki se usklajujejo s to direktivo, morajo biti taka pravila na podlagi navedene določbe v skladu s pravom Unije in zlasti s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino.

162

Ker pa iz zgornjih preudarkov izhaja, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona in členom 32(4a) navedenega zakona ne upošteva bistvene vsebine člena 21(1) Listine, teh določb madžarske zakonodaje nikakor ni mogoče šteti za natančnejša ali strožja pravila v smislu člena 4(1) te direktive.

163

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je prvi del prvega očitka utemeljen.

164

Komisija v drugem delu prvega očitka trdi, da je Madžarska kršila načelo države izvora iz člena 2 in člena 3(1) Direktive 2010/13.

165

Navaja, da člen 179(2) zakona o medijskih storitvah, ki v primeru težav v zvezi z določbami tega zakona svet za medije zavezuje, da od države članice, pod pristojnostjo katere deluje zadevni ponudnik medijskih storitev, zahteva učinkovito ukrepanje in da od pristojne države članice zahteva, naj ukrepa tako, da se preneha s kršitvami, ki jih je navedel svet za medije, pomeni omejitev svobode sprejemanja v smislu člena 3(1) te direktive.

166

Na prvem mestu, Komisija trdi, da ta člen 179(2) v bistvu spreminja načelo države izvora, ker določa mehanizem, s katerim želi namembna država članica državo članico izvora zavezati, da zagotovi spoštovanje pravil namembne države članice pod pogoji, ki niso določeni z navedeno direktivo.

167

Res je, da člen 3(2) iste direktive zagotavlja pravni okvir, ki državam članicam omogoča, da izjemoma odstopijo od svobode sprejemanja avdiovizualnih storitev iz drugih držav članic. Vendar naj država članica v svojem nacionalnem pravu ne bi mogla uvesti posebne vzporedne določbe, s katero bi veljavnost svojih pravil razširila na ponudnike storitev, ki spadajo v pristojnost neke druge države članice, in v kateri bi uporabila nižji prag za posredovanje od tistega, ki je določen v omenjenem členu.

168

Za splošno obveznost, ki jo ima svet za medije na podlagi člena 179(2) zakona o medijskih storitvah, naj prav tako ne bi bilo mogoče šteti, da spada pod pojem „natančnejša ali strožja pravila“ v smislu člena 4(1) Direktive 2010/13, saj naj te določbe ne bi bilo mogoče razlagati tako, da državam članicam omogoča odstopanje od obveznosti uskladitve z določbami, ki so bile harmonizirane s to direktivo. Poleg tega naj bi ta člen 4(1) zahteval, da se vsak primer preuči posebej, medtem ko člen 179(2) zakona o medijskih storitvah določa, da je obveznost sveta za medije splošna.

169

Komisija dodaja, da obveznost ukrepanja, ki jo ima svet za medije na podlagi člena 179(2) zakona o medijskih storitvah, zajema tudi primere težav v zvezi z razvrstitvijo programov v skladu s členom 9(6) tega zakona, zato ta obveznost temelji na diskriminatornih merilih, in sicer iz istega razloga, kot je naveden v točki 93 te sodbe. Ta institucija v zvezi s tem pojasnjuje, da so madžarski organi v številnih primerih že uporabili člen 179(2) zakona o medijskih storitvah.

170

Na drugem mestu, Komisija ugotavlja, da lahko uporaba sankcij iz člena 187(3) zakona o medijskih storitvah, če ponudnik medijskih storitev zahteve sveta za medije ne izpolni v roku dveh mesecev iz člena 179(4) tega zakona, pomeni, da se omejitev svobode sprejemanja in prenašanja iz Direktive 2010/13 uporabi v okoliščinah, ki ne spadajo na področje uporabe člena 3(2) te direktive.

171

Na tretjem mestu, v zvezi s trditvijo Madžarske, ki se nanaša na zatrjevano polje proste presoje držav članic, ki izhaja iz sodbe z dne 22. septembra 2011, Mesopotamia Broadcast in Roj TV (C‑244/10 in C‑245/10, EU:C:2011:607), Komisija navaja, da se ta sodba nanaša na razlago Direktive 89/552, medtem ko nacionalni ukrepi v obravnavanem primeru spadajo na področje, ki ga usklajuje Direktiva 2010/13, zaradi česar naj bi se uporabljalo načelo države izvora.

172

Sodišče naj bi v točki 53 navedene sodbe pojasnilo, da morajo taki ukrepi spoštovati zahtevo, da se ne preprečuje prenašanje v pravem pomenu besede na ozemlju države članice, ki sprejema televizijske programske vsebine, ki jih iz druge države članice razširja izdajatelj programov. Ta zahteva pa naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena, ker naj bi bilo mogoče zoper ponudnike medijskih storitev, vključno s ponudniki čezmejnih medijskih storitev, sprejeti sankcije.

173

Madžarska odgovarja, da načelo države izvora, zagotovljeno z Direktivo 2010/13, ni kršeno.

174

Prvič, pravna podlaga za postopek iz člena 179 zakona o medijskih storitvah naj ne bi bil člen 3, ampak člen 4 te direktive. Ta člen 179 naj bi vseboval določbe, ki omogočajo boj proti poskusom izogibanja pravilom iz zakona o medijskih storitvah s strani ponudnikov medijskih storitev, ki nimajo sedeža na Madžarskem, vendar vse ali večino svojih vsebin namenjajo madžarskemu ozemlju.

175

Na drugem mestu, z zakonom o spremembah naj v zakon o medijskih storitvah ne bi bil vstavljen nov člen 179(2), ampak naj bi bila ta določba zgolj spremenjena, tako da je pojasnjeno, da mora svet za medije, kadar je ponudnik storitev, ki ni v pristojnosti Madžarske, storil kršitev, od pristojne države članice zahtevati, naj sprejme učinkovite ukrepe.

176

S tem členom 179(2) naj bi se tako izvajal mehanizem lojalnega sodelovanja, da bi se v skladu s členom 4(2) Direktive 2010/13 poiskala obojestransko zadovoljiva rešitev.

177

Na tretjem mestu, iz sodbe z dne 22. septembra 2011, Mesopotamia Broadcast in Roj TV (C‑244/10 in C‑245/10, EU:C:2011:607, točka 37), naj bi izhajalo, da imajo države članice iz razlogov, povezanih z javnim redom, sprejetimi moralnimi načeli ali javno varnostjo, neko polje proste presoje v zvezi s pravili, ki se na njihovem ozemlju na splošno uporabljajo za televizijske programe iz druge države članice.

178

Najprej je treba opozoriti, prvič, da člen 2(1) Direktive 2010/13 vsaki državi članici nalaga, da zagotovi, da so vse avdiovizualne medijske storitve, ki jih prenašajo ponudniki medijskih storitev pod njeno pristojnostjo, v skladu s pravili pravnega reda, ki se uporablja za avdiovizualne medijske storitve, namenjene javnosti v tej državi članici.

179

Drugič, člen 3(1) te direktive državam članicam nalaga, da zagotovijo svobodo sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju iz razlogov, ki spadajo na področja, usklajena z navedeno direktivo.

180

Vendar odstavek 2 tega člena 3 državam članicam omogoča, da začasno odstopajo od odstavka 1 tega člena 3, kadar avdiovizualna medijska storitev, ki jo ponuja ponudnik medijskih storitev pod pristojnostjo druge države članice, očitno, resno in hudo krši točko (a) člena 6(1) ali člen 6a(1) ali če ogroža javno zdravje ali predstavlja resno in hudo nevarnost, da bo javno zdravje ogroženo.

181

Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 33 Direktive 2010/13, je načelo države izvora, izraženo v členu 2(1) in členu 3(1) te direktive, bistveno za vzpostavitev notranjega trga. To načelo se mora uporabljati za vse avdiovizualne medijske storitve, da se vsem ponudnikom medijskih storitev zagotovi pravna varnost kot nujna osnova za nove poslovne modele in uvajanje takšnih storitev. To načelo je bistveno tudi zato, da se zagotovi prost pretok informacij in avdiovizualnih programov na notranjem trgu.

182

Na prvem mestu je treba preveriti, ali člen 179(2) zakona o medijskih storitvah v nasprotju s pravilom iz člena 3(1) te direktive na madžarskem ozemlju ovira prenašanje avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic iz razlogov, ki spadajo na področja, ki so usklajena s to direktivo.

183

V zvezi s tem je treba poudariti, da Evropska konvencija o čezmejni televiziji, ki je bila pripravljena hkrati z Direktivo 89/552 in na katero se ta direktiva in Direktiva 2010/13 sklicujeta, v členu 4, ki vsebuje določbo, podobno členu 3(1) zadnjenavedene direktive, zahteva, da podpisnice te konvencije „zagotavljajo svobodo sprejemanja“ in na svojih ozemljih „ne smejo omejevati posredovanja programov“, ki spadajo na področje uporabe navedene konvencije in ki so v skladu z njenimi določbami (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2019, Baltic Media Alliance, C‑622/17, EU:C:2019:566, točka 69; v nadaljevanju: sodba Baltic Media Alliance).

184

Sodišče je v tem okviru v zvezi z Direktivo 89/552, katere člen 2a(1) in (2) v bistvu ustreza členu 3(1) in (2) Direktive 2010/13, razsodilo, da prva direktiva uvaja načelo, da država članica sprejemnica prizna nalogo nadzora izvorne države članice glede avdiovizualnih medijskih storitev izdajateljev, za katere je pristojna (sodba Baltic Media Alliance, točka 71 in navedena sodna praksa).

185

Poudarilo je tudi, da ima nadzor nad uporabo prava izvorne države članice, ki velja za avdiovizualne medijske storitve, in nad upoštevanjem določb Direktive 89/552 le država članica, iz katere te storitve izvirajo, ter da državi članici sprejemnici ni dovoljeno, da sama opravlja nadzor iz razlogov, ki spadajo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva (sodba Baltic Media Alliance, točka 72 in navedena sodna praksa).

186

Direktiva 2010/13 pa načeloma ne nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, ki na splošno uresničuje cilj v splošnem interesu, če ta ureditev ne vzpostavlja nadzora nad televizijskimi programskimi vsebinami, ki je dodaten tistemu nadzoru, ki ga mora izvajati država članica izdajateljica (sodba Baltic Media Alliance, točka 73 in navedena sodna praksa).

187

Zato nacionalni ukrep, ki uresničuje cilj v splošnem interesu in ki ureja nekatere vidike razširjanja in distribucije avdiovizualnih medijskih storitev, ne spada na področje uporabe člena 3(1) in (2) te direktive, razen če vzpostavlja nadzor nad televizijskimi programskimi vsebinami, ki je dodaten tistemu nadzoru, ki ga mora izvajati država članica izdajateljica (sodba Baltic Media Alliance, točka 74 in navedena sodna praksa).

188

Tako nacionalni ukrep, s katerim se na splošno uresničuje cilj javnega reda in ki ureja podrobnejša pravila za distribucijo televizijskega kanala potrošnikom v državi članici sprejemnici, ne pomeni ovire v smislu člena 3(1) navedene direktive, ker taka pravila ne preprečujejo prenašanja navedenega kanala v pravem pomenu besede in ker za tak ukrep ni mogoče šteti, da vzpostavlja nadzor nad oddajanjem zadevnega kanala, ki je dodaten tistemu nadzoru, ki ga mora izvajati država članica izdajateljica (glej v tem smislu sodbo Baltic Media Alliance, točka 77).

189

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da člen 179(2) zakona o medijskih storitvah določa obveznost sveta za medije, med drugim v primeru kršitve upoštevnih določb tega zakona, da od države članice izdajateljice, pod pristojnostjo katere deluje zadevni ponudnik medijskih storitev, zahteva učinkovito ukrepanje. V tem okviru svet za medije državo članico pozove, naj posreduje, da se odpravijo kršitve, ki ji jih je sporočil.

190

V skladu s členom 179(4) navedenega zakona lahko svet za medije odloči, da se uporabijo, med drugim, pravne posledice iz člena 187(3)(c) tega zakona, kar lahko v primeru resnih in ponavljajočih se kršitev vodi do zadržanja pravice do zagotavljanja medijskih storitev za obdobje do enega tedna.

191

Poleg tega, kot navaja Komisija, se ta člen 179 uporablja za programe, ki bi lahko negativno vplivali na telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov v smislu člena 9(6) zakona o medijskih storitvah. Taka ugotovitev zadostuje za dokaz, da navedeni člen 179 spada na področja, ki so usklajena z Direktivo 2010/13, kot to potrjuje člen 6a te direktive, katerega namen je ravno varstvo fizičnega, duševnega ali moralnega razvoja mladoletnikov s tem, da jih ščiti pred avdiovizualnimi vsebinami, ki niso prilagojene njihovi starosti.

192

Zato obstaja možnost, da se s členom 179(2) zakona o medijskih storitvah vzpostavlja nadzor nad televizijskimi programskimi vsebinami, ki je dodaten tistemu nadzoru, ki ga mora izvajati država članica izdajateljica. Ta dodaten nadzor je načeloma v nasprotju z Direktivo 2010/13, saj na madžarskem ozemlju ovira prenašanje, v pravem pomenu besede, avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic v smislu člena 3(1) te direktive.

193

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da odstopanja od načela države izvora, uvedenega s členom 179(2) zakona o medijskih storitvah, ni mogoče upravičiti na podlagi člena 3(2) navedene direktive.

194

V skladu z zadnjenavedeno določbo lahko država članica začasno odstopa od odstavka 1 tega člena 3, kadar avdiovizualna medijska storitev, ki jo ponuja ponudnik medijskih storitev pod pristojnostjo druge države članice, očitno, resno in hudo krši, med drugim, člen 6a(1) navedene direktive ali če ogroža javno zdravje ali predstavlja resno in hudo nevarnost, da bo javno zdravje ogroženo.

195

Vendar na eni strani, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 135 do 155 te sodbe, zgolj okoliščina, da je bistveni element avdiovizualne medijske storitve v obliki avdiovizualnih programov promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, ne more upravičiti tega, da se v zvezi s temi programi iz razloga, da bi ti programi lahko škodili telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, sprejmejo ustrezni ukrepi v smislu člena 6a(1) Direktive 2010/13.

196

Na drugi strani je treba v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 127 do 133 te sodbe, izraz „resna in huda nevarnost, da bo javno zdravje ogroženo“, uporabljen v členu 3(2) Direktive 2010/13, razlagati v skladu, med drugim, s členom 21(1) Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti. Iz podobnih razlogov, kot so bili navedeni zlasti v točkah od 135 do 154 te sodbe, pa je treba ugotoviti, da avdiovizualne medijske storitve, kakršne so te iz člena 9(6) zakona o medijskih storitvah, zgolj iz razloga, da je njihov bistveni element promoviranje ali prikazovanje odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, ne morejo povzročiti take resne in hude nevarnosti, da bi bilo javno zdravje ogroženo, v smislu člena 3(2) te direktive.

197

V teh okoliščinah se Madžarska prav tako ne more uspešno sklicevati na razloge, povezane z javnim redom, sprejetimi moralnimi načeli ali javno varnostjo, da bi s tem upravičila to, da svet za medije pristojnost, ki mu je podeljena s členom 179(2) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 179(4)(a) in členom 187(3)(c) tega zakona, izvaja tako, da ovira prenašanje, v pravem pomenu besede, avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic, ki bi imele značilnosti iz člena 9(6) navedenega zakona (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2011, Mesopotamia Broadcast in Roj TV, C‑244/10 in C‑245/10, EU:C:2011:607, točka 37).

198

Na tretjem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, člen 179(2) zakona o medijskih storitvah tudi nima podlage v členu 4 Direktive 2010/13.

199

Kot je razvidno iz točke 160 te sodbe, imajo države članice v skladu z odstavkom 1 tega člena 4 možnost, da za ponudnike medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo določijo natančnejša ali strožja pravila in v nekaterih primerih drugačne pogoje na področjih, ki jih zajema ta direktiva, če so ta pravila v skladu s pravom Unije in zlasti z njegovimi splošnimi načeli.

200

Poleg tega člen 4(2) te direktive izjemoma omogoča, v bistvu, da se uporaba takih natančnejših ali strožjih pravil, ki jih sprejme država članica, naloži ponudniku medijskih storitev, ki je sicer pod pristojnostjo druge države članice, vendar ponuja avdiovizualno medijsko storitev, ki je v celoti ali večinoma usmerjena v ozemlje prve države članice.

201

Vendar pristojnost, ki jo ima svet za medije na podlagi določb zakona o medijskih storitvah, navedenih v točki 197 te sodbe, v zvezi s programi, ki imajo značilnosti iz člena 9(6) tega zakona, nikakor ne more pomeniti zakonitega izvajanja člena 4(2) navedene direktive.

202

Iz samega besedila zadnjenavedene določbe namreč izhaja, da se lahko država članica nanjo sklicuje le, če je v skladu s členom 4(1) te direktive uporabila možnost sprejetja natančnejših ali strožjih pravil splošnega javnega interesa, ob spoštovanju prava Unije.

203

V točki 162 te sodbe pa je bilo ugotovljeno, da člen 9(6) zakona o medijskih storitvah v povezavi s členom 10(1)(d) tega zakona ne more biti pravilo, ki ustreza tej opredelitvi, ker ta določba ne upošteva bistvene vsebine člena 21(1) Listine.

204

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je drugi del prvega očitka utemeljen.

205

Komisija s tretjim delom prvega očitka trdi, da je Madžarska kršila obveznosti iz člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13.

206

Poudarja, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju prepoveduje, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

207

Na prvem mestu, Komisija trdi, da ta ukrep krši prepoved diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti iz člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13, ki naj bi bila izraz splošnega načela prepovedi diskriminacije, kot splošnega načela prava Unije, ki je zdaj določeno v členu 21 Listine. Prepoved komercialnih sporočil, ki prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, ali ki promovirajo ali prikazujejo spremembo spola ali homoseksualnost, naj bi namreč vodila do tega, da se iz teh sporočil de facto izločijo prikazi oseb in življenj, ki niso cisspolna ali heteroseksualna, čeprav v skladu z vrednotami iz člena 2 PEU predstavljajo sestavni del družbe, za katero sta značilna raznolikost in pluralizem.

208

V zvezi s tem Komisija poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi z razlago Direktive Sveta z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (79/7/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 215) diskriminacije na podlagi spola ni mogoče omejiti zgolj na diskriminacijo na podlagi dejstva, da je oseba enega ali drugega spola, saj se ta direktiva glede na njen predmet in naravo pravic, ki jih ščiti, uporablja tudi za diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola zadevne osebe (sodba z dne 27. aprila 2006, Richards, C‑423/04, EU:C:2006:256, točka 24 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa pa naj bi se morala uporabljati tudi za diskriminacijo, ki temelji na odklonu od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu.

209

Na drugem mestu, iz člena 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju naj bi bilo očitno, oziroma naj bi se celo zahtevalo, različno obravnavanje glede na spolno identiteto in spolno usmerjenost, ker naj bi ta člen, poleg določb, s katerimi se želi mladoletnike zaščititi pred izpostavljenostjo kakršni koli obliki spolnosti, določal tudi prepoved oglaševanja, s katerim se promovira ali prikazuje odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost.

210

Na tretjem mestu, člen 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13 naj ne bi bil pravna podlaga, ki bi omogočala odstopanje od načela prepovedi diskriminacije. Obstajala naj namreč ne bi nobena določba, ki bi državam članicam dovoljevala, da upravičijo neposredno diskriminacijo na podlagi, med drugim, spola ali spolne usmerjenosti.

211

Člena 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, s katerim naj bi bila uvedena diskriminacija na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, naj prav tako ne bi bilo mogoče upravičiti na podlagi člena 9(1)(g) te direktive kot ukrep, s katerim se preprečuje, da bi mladoletnikom nastala duševna ali moralna škoda.

212

Na četrtem mestu, okoliščina, da člen 24(1) zakona o medijskih storitvah prepoveduje diskriminatorno vsebino v komercialnih sporočilih, sama po sebi ne more upravičiti kršitve člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13 s členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju.

213

Madžarska odgovarja, na prvem mestu, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju ne more kršiti Direktive 2010/13, ker se oglaševanje, ki je dostopno v medijskih storitvah, šteje za komercialno sporočilo v smislu posebnih pravil zakona o medijskih storitvah, zaradi česar se stvarni področji uporabe zakona o komercialnem oglaševanju in omenjene direktive ne ujemata.

214

Poleg tega naj se komercialna sporočila v medijskih storitvah z vidika varstva mladoletnikov ne bi razlikovala od drugih medijskih vsebin, tako da naj bi se zaščitni ukrepi enako uporabljali za vse programe. Če bi bilo drugače, naj cilja v splošnem interesu, to je varstva mladoletnikov, ne bi bilo mogoče doseči. V zvezi z medijskimi storitvami pa naj bi bilo treba določbe zakona o komercialnem oglaševanju razlagati v povezavi z določbami zakona o medijskih storitvah in zakona št. CIV iz leta 2010 o svobodi tiska in temeljnih pravilih, ki se uporabljajo za medijske vsebine. Taka skupna razlaga naj bi pokazala, da se za komercialna sporočila v medijskih storitvah uporabljajo samo posebna pravila zakona o medijskih storitvah.

215

Na drugem mestu, ta država članica trdi, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju ne vsebuje prepovedi razširjanja, ampak je treba ta člen na podlagi načela sorazmernega poseganja obravnavati bolj kot ureditev, ki je upravičena in potrebna za varstvo mladoletnikov.

216

Na tretjem mestu, tudi sam člen 24(1) zakona o medijskih storitvah naj bi določal prepoved diskriminacije v smislu člena 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13.

217

Iz tega naj bi sledilo, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju ni v nasprotju s tem členom 9(1)(c)(ii).

218

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 1(1)(a)(ii) Direktive 2010/13 avdiovizualna komercialna sporočila spadajo pod pojem „avdiovizualna medijska storitev“ v smislu te direktive.

219

V členu 1(1)(h) navedene direktive je pojem „avdiovizualno komercialno sporočilo“ opredeljen široko, kot je navedeno v uvodni izjavi 31 te direktive. Ta pojem se tako nanaša na „slikovne podobe z zvokom ali brez njega, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost“, ki „spremljajo program […] ali so vanj vključene, in sicer v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samopromocijske namene“, in avdiovizualna komercialna sporočila, ki „med drugim vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzorstvo, televizijsko prodajo in promocijsko umeščanje izdelkov“.

220

Poleg tega člen 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13 določa, da države članice zagotovijo, da avdiovizualna komercialna sporočila, ki jih zagotavljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ne vsebujejo ali spodbujajo kakršne koli diskriminacije na podlagi spola, rase ali etničnega porekla, državljanstva, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

221

Zakonodajalec Unije je s tem členom 9(1)(c)(ii) določil prepoved, ki se med drugim nanaša na diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, pri čemer je ta prepoved posledica obveznosti spoštovanja načela prepovedi diskriminacije (glej po analogiji sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 70).

222

Z navedenim členom 9(1)(c)(ii) je tako na področju, ki ga zajema, konkretizirano splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je zdaj določeno v členu 21 Listine in prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, pri čemer je ta prepoved, kot je bilo opozorjeno v točki 131 te sodbe, kot splošno načelo prava Unije zavezujoča.

223

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je v skladu s členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju „osebam, ki še niso dopolnile 18 let, [prepovedano] omogoča[nje] dostop[a] do oglasov, ki neupravičeno prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost“.

224

V zvezi s tem in na prvem mestu je treba zavrniti trditev Madžarske, da bi bilo treba oglaševanje, ki je dostopno v okviru medijskih storitev, na katero se nanaša ta člen 8(1a), razlagati ob upoštevanju zakona o medijskih storitvah in zakona št. CIV iz leta 2010 o svobodi tiska in temeljnih pravilih, ki se uporabljajo za medijske vsebine, zaradi česar naj ta določba ne bi spadala na stvarno področje uporabe Direktive 2010/13.

225

Ob upoštevanju zelo širokega obsega pojma „oglaševanje“, uporabljenega v navedenem členu 8(1a), je treba namreč ugotoviti, da ta pojem lahko spada pod pojem „avdiovizualno komercialno sporočilo“ v smislu člena 1(1)(h) te direktive, pri čemer lahko zadnjenavedeni pojem, kot je bilo opozorjeno v točki 219 te sodbe, med drugim vključuje televizijsko oglaševanje in promocijsko umeščanje izdelkov.

226

V tem kontekstu trditve Madžarske v zvezi z izključno uporabo posebnih pravil zakona o medijskih storitvah za komercialna sporočila, ki se prikazujejo v medijskih storitvah, ni mogoče sprejeti.

227

Na drugem mestu je treba preveriti, ali je s členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju kršen člen 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13.

228

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 133 te sodbe, diskriminacije na podlagi spola ni mogoče omejiti zgolj na diskriminacijo, ki izhaja iz pripadnosti enemu ali drugemu spolu. Glede na cilj in naravo pravic, ki se s tem členom varujejo, se ta člen ne uporablja le za diskriminacije, ki so posledica spremembe spola zadevne osebe, to je spolne konverzije, ampak tudi za diskriminacijo na podlagi odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu.

229

Ker pa člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju brezpogojno izključuje možnost, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do oglasov, ki promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost, je treba šteti, da ta določba povzroča neposredno diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti. Posledica prepovedi iz te določbe je namreč v praksi to, da se ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev, ki spadajo na njeno področje uporabe, prisili k temu, da izvajajo diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti, saj jim preprečuje vsakršno možnost takega omogočanja dostopa.

230

Zato je prepoved omogočanja dostopa mladoletnikov do takih oglasov na podlagi tega člena 8(1a) v nasprotju s členom 9(1)(c)(ii) Direktive 2010/13, razlaganim ob upoštevanju prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti iz člena 21(1) Listine.

231

Te diskriminacije ni mogoče upravičiti s ciljem v splošnem interesu, na katerega se sklicuje ta država članica, to je z varstvom mladoletnikov pred oglasi, katerih vsebina naj bi bila škodljiva.

232

Res je, da je zakonodajalec Unije, kot je razvidno iz uvodne izjave 104 Direktive 2010/13, poudaril, da je varstvo mladoletnikov pred avdiovizualnimi vsebinami, ki bi jim lahko škodile, cilj v splošnem interesu, ki mu je treba zagotoviti visoko raven zaščite (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2023, Booky.fi, C‑662/21, EU:C:2023:239, točka 40).

233

Vendar je, po analogiji s tem, kar je bilo ugotovljeno v točkah od 135 do 162 te sodbe, mogoče mladoletnike pred programi, ki niso prilagojeni njihovi starosti, ustrezno zaščititi tudi brez neposredne diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti, kakršna izhaja iz člena 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, ki ne upošteva bistvene vsebine člena 21(1) Listine.

234

Iz istih razlogov ta člen 8(1a) tudi ne more biti ukrep, s katerim se preprečuje, da bi mladoletnikom nastala duševna ali moralna škoda, v smislu člena 9(1)(g) te direktive.

235

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tretji del prvega očitka utemeljen.

236

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je prvi očitek utemeljen.

237

Komisija s prvim delom drugega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz člena 3(2) Direktive 2000/31.

238

Poudarja, da člen 6/A zakona o varstvu otrok prepoveduje, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do pornografskih vsebin ali vsebin, ki prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

239

Na prvem mestu, ta institucija trdi, da ta člen 6/A spada pod prepoved iz člena 3(2) Direktive 2000/31, saj ta določba ne zahteva, da se nacionalno pravilo izrecno ali izključno uporablja za storitve informacijske družbe.

240

V zvezi s tem naj bi, prvič, določbe zakona o varstvu otrok lahko neposredno vplivale na storitve informacijske družbe, saj člen 2(a) te direktive te storitve opredeljuje široko.

241

Drugič, kot naj bi izhajalo iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 14. julija 2022, ASADE (C‑436/20, EU:C:2022:559, točka 63 in navedena sodna praksa), naj bi se storitve, ki se zagotavljajo v javnem interesu, ki niso pridobitne in ki konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo subjekti, ki imajo pridobitni namen, štele za gospodarske dejavnosti v smislu člena 57 PDEU.

242

Tretjič, v zvezi s tem naj ne bi bila upoštevna okoliščina, na katero se sklicuje Madžarska, da lahko subjekti, na katere se nanaša člen 6/A zakona o varstvu otrok, opravljajo tudi nekatere negospodarske dejavnosti, ker naj bi ti subjekti še vedno lahko opravljali druge dejavnosti, ki se štejejo za storitve informacijske družbe. Prav tako dejstvo, da so navedeni subjekti zasebni ponudniki storitev, ne more nasprotovati temu, da se njihove dejavnosti opredelijo kot opravljanje storitev.

243

Četrtič, glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 11. septembra 2014, Papasavvas (C‑291/13, EU:C:2014:2209, točka 28), in z dne 15. septembra 2016, Mc Fadden (C‑484/14, EU:C:2016:689, točka 41), naj tudi okoliščina, da storitev plača tretja oseba, in ne njen naslovnik, ne bi bila upoštevna.

244

Nazadnje, petič, člen 4(2) Direktive 2000/31 naj v obravnavani zadevi ne bi bil upošteven, saj naj bi člen 6/A zakona o varstvu otrok določal zahtevo in ne sistem dovoljenj.

245

Na drugem mestu, Komisija trdi, da člen 6/A zakona o varstvu otrok spada pod pojem „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) te direktive, saj zadnjenavedena določba zajema zahteve, ki so določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to, ali so splošne narave ali posebej določene za te ponudnike ali storitve.

246

Na tretjem mestu, iz člena 1(1) zakona o varstvu otrok naj bi izhajalo, da se ta zakon nanaša na širok nabor javnih ali zasebnih organizacij, fizičnih in pravnih oseb, odgovornih za varstvo otrok, ter drugih organizacij, ki niso pravne osebe in ki naj bi prispevale k uresničevanju pravic in zakonitih interesov otrok ter opravljanju starševskih dolžnosti. To, da se ta zakon uporablja za zasebne organizacije, naj bi bilo razvidno iz njegovega člena 5, (s) in od (sc) do (se), ki naj bi se nanašal na „nedržavne“ upravljavce.

247

Iz tega naj bi izhajalo, da naj bi bila širokemu krogu javnih ali zasebnih organizacij ter fizičnih in pravnih oseb preprečena zagotavljanje ali uporaba storitev informacijske družbe, kot je spletni nakup knjig ali elektronskih medijev, če vsebujejo vsebine, ki promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost. Ti ponudniki naj bi morali te vsebine umakniti iz omenjenih storitev ali se popolnoma odpovedati zagotavljanju teh storitev.

248

Zato naj bi obstajala možnost, da člen 6/A zakona o varstvu otrok v nasprotju s členom 3(2) Direktive 2000/31 prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice.

249

Madžarska na prvem mestu odgovarja, da področje uporabe zakona o varstvu otrok ne zajema zagotavljanja storitev informacijske družbe v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31, saj storitve, ki jih ureja ta zakon, niso gospodarske, pojem „storitev“ v smislu prava Unije pa zahteva opravljanje take storitve za plačilo v okviru gospodarske dejavnosti.

250

Prvič, storitve, ki jih zajema zakon o varstvu otrok, naj bi zajemale storitve, katerih gospodarska narava naj ne bi bila odločilni dejavnik, saj se ta zakon nanaša na storitve, ki jih država opravlja na socialnem področju.

251

Drugič, člen 6/A zakona o varstvu otrok naj bi se uporabljal za storitve, ki se ne opravljajo elektronsko, in sicer osnovne storitve v zvezi z dobrobitjo otrok in specializirane storitve za zaščito otrok, ki naj bi vključevale denarne dajatve ter dajatve v naravi in osebno skrb. Komisija pa naj ne bi niti dokazala obstoja konkurenčnih storitev v smislu člena 57 PDEU niti navedla, za kateri del osnovnih storitev v zvezi z dobrobitjo otrok in specializiranih storitev za zaščito otrok bi se ta določba lahko uporabljala.

252

Tako naj ne bi obstajala povezava med Direktivo 2000/31 in zakonom o varstvu otrok, saj ta zakon ne omejuje spletnih nakupov kot storitev informacijske družbe, temveč dajanje na voljo potencialno škodljivih vsebin otrokom in uporabo takih vsebin v okviru izobraževalnih dejavnosti. Izobraževalna dejavnost in opredelitev njene vsebine pa naj bi bili v skladu s členom 165 PDEU v izključni pristojnosti držav članic. Ta zakon torej ne more niti posegati v to direktivo niti kršiti njenega člena 3(2).

253

Tretjič, stališče Komisije, da prepovedi, ki se ne nanašajo posebej na storitve informacijske družbe, spadajo na področje uporabe navedene direktive, naj bi bilo napačno. To naj bi potrjeval člen 4(2) iste direktive, ki določa, da prepoved zahteve po predhodnem dovoljenju iz člena 4(1) te direktive ne posega v dovoljenja, ki se ne nanašajo posebej in izključno na storitve informacijske družbe.

254

Na drugem mestu, tudi če bi člen 6/A zakona o varstvu otrok zajemal „storitve informacijske družbe“ v smislu Direktive 2000/31, ta člen ne bi spadal na koordinirano področje te direktive.

255

V skladu s členom 2(h)(ii), tretja alinea, navedene direktive naj namreč koordinirano področje ne bi zajemalo „zahtev glede storitev, ki se ne zagotavljajo elektronsko“. Tako bi se morale omejitve prostega pretoka storitev informacijske družbe v smislu te direktive, da bi spadale na področje uporabe te direktive, nanašati posebej in izključno na navedene storitve. Storitve iz tega člena 6/A pa naj bi zajemale storitve, ki se ne opravljajo elektronsko.

256

Na tretjem mestu, Madžarska pojasnjuje, da posledica člena 6/A zakona o varstvu otrok ni to, da bi morali ponudniki, na katere se nanaša ta določba, zadevne vsebine umakniti ali se odpovedati zagotavljanju teh čezmejnih storitev, saj navedena določba določa le, da organizacije in osebe, ki spadajo na njeno področje uporabe, mladoletnikom v pravnih razmerjih, ki jih ureja ta zakon, ne smejo prikazovati takih vsebin.

257

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(1) in (2) Direktive 2000/31 v povezavi z uvodno izjavo 8 te direktive njen cilj prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z vzpostavitvijo pravnega okvira, ki zagotavlja prosti pretok storitev informacijske družbe med državami članicami, tako da se v obsegu, potrebnem za doseganje tega cilja, uskladijo nekatere nacionalne določbe, ki se uporabljajo za te storitve.

258

Člen 2(a) te direktive v povezavi s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535 opredeljuje „storitve informacijske družbe“ kot „katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev“, pri čemer, kot izhaja iz uvodne izjave 18 Direktive 2000/31, te storitve zajemajo široko področje gospodarskih dejavnosti, ki potekajo po internetu.

259

Člen 3 Direktive 2000/31 pa je osrednja določba v sistematiki in sistemu, ki ga vzpostavlja ta direktiva, saj določa načelo nadzora v državi članici izvora, ki je prav tako navedeno v uvodni izjavi 22 te direktive, v kateri je navedeno, da mora „nadzor nad storitvami informacijske družbe […] potekati pri viru dejavnosti“ (sodba z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi, C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 40).

260

Člen 3(1) navedene direktive določa, da vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje, pri čemer to področje zajema, kot je določeno v členu 2(h) iste direktive, zahteve, ki so določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to, ali so splošne narave ali posebej določene za te ponudnike ali storitve.

261

Kot je razvidno iz člena 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31, se „koordinirano področje“ nanaša na zahteve, povezane z izvajanjem dejavnosti storitev informacijske družbe, na primer na zahteve glede, med drugim, obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, „vključno z zahtevami za oglaševanje“.

262

Poleg tega člen 3(2) te direktive določa, da države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice iz razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

263

Ta direktiva tako temelji na uporabi načela nadzora v državi članici izvora in načela medsebojnega priznavanja, tako da so v okviru koordiniranega področja, opredeljenega v členu 2(h) te direktive, storitve informacijske družbe regulirane le v državi članici, na katere ozemlju imajo ponudniki teh storitev sedež (sodba z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi, C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 42 in navedena sodna praksa).

264

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da člen 6/A zakona o varstvu otrok določa, da je, „da bi se zagotovilo izpolnjevanje ciljev, določenih v tem zakonu, in uresničevanje otrokovih pravic, […] osebam, ki še niso dopolnile 18 let, prepovedano omogočati dostop do pornografskih vsebin ali vsebin, ki neupravičeno prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.“

265

Za presojo, ali se s to določbo uvaja omejitev svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice v smislu člena 3(2) Direktive 2000/31, je treba na prvem mestu preveriti, ali storitve iz tega člena 6/A spadajo pod pojem „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) te direktive.

266

V zvezi s tem na eni strani ni dvoma, da se lahko vsebine iz tega člena 6/A zagotavljajo na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev v smislu tega člena 2(a) v povezavi s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535.

267

Na drugi strani je treba v zvezi s pogojem, da se te vsebine „običajno opravijo odplačno“, opozoriti, da so storitve, ki se običajno opravljajo za plačilo, gospodarske dejavnosti, pri čemer je bistvena značilnost plačila v tem, da to plačilo pomeni ekonomsko protivrednost zadevne storitve, ne da bi bilo nujno, da to plačilo opravi prejemnik te storitve (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, Mc Fadden, C‑484/14, EU:C:2016:689, točka 41 in navedena sodna praksa, in z dne 14. julija 2022, ASADE, C‑436/20, EU:C:2022:559, točka 60 in navedena sodna praksa).

268

Poleg tega je mogoče kot gospodarske dejavnosti opredeliti storitve, ki se – ne da bi izhajale iz izvrševanja prerogativ javne oblasti – zagotavljajo v javnem interesu, niso pridobitne in konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo subjekti, ki imajo pridobitni namen (sodba z dne 14. julija 2022, ASADE, C‑436/20, EU:C:2022:559, točka 63 in navedena sodna praksa).

269

Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 323 sklepnih predlogov, svoboda opravljanja storitev informacijske družbe velja tako za ponudnika kot prejemnika storitev (glej po analogiji sodbi z dne 6. oktobra 2009, Komisija/Španija, C‑153/08, EU:C:2009:618, točka 29, in z dne 2. marca 2023, Recreatieprojecten Zeeland in drugi, C‑695/21, EU:C:2023:144, točka 13 in navedena sodna praksa).

270

V obravnavani zadevi ob upoštevanju širokega kroga oseb, za katere se lahko uporablja člen 6/A zakona o varstvu otrok, v nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, ni mogoče izključiti možnosti, da nekatere od njih storitve gospodarske narave opravljajo v okviru dejavnosti na podlagi tega člena 6/A in da so take storitve tako zajete s pojmom „storitve informacijske družbe“ v smislu Direktive 2000/31.

271

Tako ni mogoče sprejeti trditve te države članice, da se zakon o varstvu otrok nanaša tudi na vsebine, ki se uporabljajo v okviru izobraževalnih dejavnosti, ki naj bi bile v skladu s členom 165 PDEU v izključni pristojnosti držav članic.

272

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav pravo Unije ne posega v pristojnost držav članic glede, na eni strani, vsebine poučevanja in organizacije izobraževalnega sistema ter njihove kulturne in jezikovne raznolikosti in glede, na drugi strani, vsebine in organizacije poklicnega usposabljanja, kot izhaja iz člena 165(1) in člena 166(1) PDEU, je dejstvo, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije, med drugim določbe o svobodi opravljanja storitev (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidne osebe), C‑679/16, EU:C:2018:60, točka 58 in navedena sodna praksa, in z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 59 in navedena sodna praksa).

273

Poleg tega lahko člen 6/A zakona o varstvu otrok učinkuje tako, da se osebam, ki spadajo na njegovo področje uporabe, prepreči, da bi, na primer v izobraževalne namene, v okviru storitev, na katere se nanaša ta določba, uporabljale storitve informacijske družbe, tudi če same ne zagotavljajo teh storitev. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 269 te sodbe, je treba za take storitve šteti, da so „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31 in da zato spadajo na področje uporabe te direktive.

274

Na drugem mestu je treba preučiti, ali člen 6/A zakona o varstvu otrok spada pod pojem „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) navedene direktive.

275

Kot izhaja iz točk 260 in 261 te sodbe, koordinirano področje v smislu člena 2(h) iste direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 21 zajema zahteve, ki so določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to, ali so splošne narave ali posebej določene za te ponudnike ali storitve, če te zahteve izpolnjujejo pogoje iz tega člena.

276

Kot je razvidno iz člena 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31, se „koordinirano področje“ nanaša na zahteve, povezane z izvajanjem dejavnosti storitev informacijske družbe, na primer na zahteve glede obnašanja ponudnika storitev ali na zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve.

277

V zvezi s tem je treba pojasniti, da se zahteve iz člena 6/A zakona o varstvu otrok, ki izključujejo prikazovanje nekaterih vsebin mladoletnikom in za katere je zato treba šteti, da omejujejo vsebine storitev, ki bi se lahko zagotavljale kot storitve informacijske družbe, nanašajo na izvajanje dejavnosti storitve informacijske družbe, enako kot zahteve glede vsebine storitve iz tega člena 2(h)(i), druga alinea. Tako spadajo na koordinirano področje v smislu navedenega člena 2(h).

278

Na eni strani te ugotovitve ne omaje okoliščina, na katero se sklicuje Madžarska, da se ta zakon ne nanaša posebej na urejanje storitev informacijske družbe. Glede na splošnost zahtev, določenih z navedenim zakonom, ki – kot je bilo navedeno v prejšnji točki – spadajo na področje uporabe navedenega člena 2(h), namreč ta okoliščina ni upoštevna.

279

Po drugi strani prav tako ni mogoče sprejeti trditve te države članice, da storitve, na katere se nanaša zakon o varstvu otrok, ne zajemajo storitev, ki se opravljajo elektronsko, ampak dajatve v naravi in v obliki osebne skrbi, saj navedena država članica ni dokazala, da kljub zelo širokemu besedilu člena 6/A tega zakona teh storitev nikakor ne bi bilo mogoče opravljati elektronsko.

280

Zato je treba ugotoviti, da bi se lahko širok spekter storitev, na katere se nanaša prepoved iz navedenega člena 6/A, nanašal tudi na elektronsko opravljane storitve.

281

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da ta prepoved omejuje svobodo zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice v smislu člena 3(2) Direktive 2000/31, saj navedena prepoved zmanjšuje možnost ponudnikov storitev s sedežem v drugi državi članici, da svojim potencialnim strankam, ki so na Madžarskem, zagotavljajo storitve, ki vsebujejo vsebine, na katere se nanaša omenjena prepoved, in s tem zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponujanja takih storitev v zadnjenavedeni državi članici.

282

Komisija z drugim delom drugega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz člena 3(2) Direktive 2000/31.

283

Poudarja, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju prepoveduje, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

284

Ta določba naj bi oglaševalcem, vključno s tistimi, ki imajo sedež v drugih državah članicah, nalagala nove obveznosti, ki omejujejo njihovo svobodo opravljanja storitev. V zvezi s tem naj bi za ugotovitev omejitve v smislu člena 3(2) Direktive 2000/31 zadostovalo, da se ureditev uporablja za storitve informacijske družbe in da lahko prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost uresničevanja svobode opravljanja storitev. Nacionalna ureditev, ki prepoveduje nekatere vsebine, čeprav ne določa prepovedi oglaševanja, pa bi lahko omejila prosti pretok storitev za ponudnike in prejemnike.

285

V obravnavani zadevi naj bi se na eni strani člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju uporabljal za storitve informacijske družbe v smislu te direktive.

286

Drugič, ker se člen 2(h)(i), druga alinea, navedene direktive izrecno nanaša na zahteve „za oglaševanje“, naj bi tudi ta člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju spadal na koordinirano področje v smislu te direktive.

287

Res je, da naj bi Direktiva 2000/31 harmonizirala le nekatere vidike v zvezi z opravljanjem storitev informacijske družbe. Vendar naj bi se uporabljalo načelo izvorne države iz člena 3 te direktive, vključno z njenimi postopkovnimi in materialnimi pravili. Če bi se to načelo uporabljalo le za vsebine, zajete v členih od 6 do 8 navedene direktive, ki se nanašajo na komercialna sporočila, bi bilo to v nasprotju z besedilom, namenom in sistematiko splošne prepovedi omejitev prostega pretoka storitev informacijske družbe iz člena 3(2) te direktive.

288

Madžarska na prvem mestu opozarja, da se z Direktivo 2000/31, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 10, izvaja le minimalna harmonizacija, s katero ni mogoče vplivati na raven varstva ciljev v splošnem interesu, posebej cilja varstva mladoletnikov, ki se želi doseči z zakonom o komercialnem oglaševanju.

289

To, da naj bi za oglaševanje v številnih državah članicah veljala posebna pravila in prepovedi za mladoletnike, naj bi dokazovalo, da ta pravila ne morejo zmanjšati privlačnosti čezmejnega opravljanja storitev na področju obveščanja in komuniciranja, tako razlago pa naj bi potrjeval tudi člen 3(4) te direktive.

290

Na drugem mestu, pojem „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) navedene direktive naj ne bi zajemal zahtev v zvezi s storitvami informacijske družbe, ki niso v pomožni in neločljivi zvezi s temi storitvami. Zato naj ta direktiva državam članicam ne bi mogla preprečiti, da sprejmejo ukrepe za varstvo mladoletnikov.

291

Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da Madžarska v obravnavani zadevi ne prereka tega, da so lahko oglaševalske storitve, na katere se nanaša člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31 v povezavi s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535 in da tako spadajo na področje uporabe Direktive 2000/31.

292

Na drugem mestu, glede na obseg pojma „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h)(i), druga alinea, Direktive 2000/31, na katerega je bilo opozorjeno v točki 261 te sodbe, je treba poudariti, da prepoved omogočanja dostopa mladoletnikom do oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, iz tega člena 8(1a), dejansko spada pod ta pojem, saj se ta pojem izrecno nanaša na „zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje“.

293

V tem okviru ni mogoče sprejeti trditve Madžarske, da se navedeni člen 8(1a) ne nanaša posebej na storitve informacijske družbe in ne spada v „koordinirano področje“, ker naj to področje ne bi zajemalo zahtev v zvezi s storitvami informacijske družbe, ki niso v pomožni in neločljivi zvezi s temi storitvami.

294

V skladu s členom 2(h) Direktive 2000/31 namreč pojem „koordinirano področje“ zajema zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to ali so splošne narave ali posebej določene za te ponudnike ali storitve.

295

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ni potrebno, da ima zahteva v celoti „poseben namen in cilj“ urejati storitve informacijske družbe, saj zadošča, da se želi s to zahtevo ta namen ali cilj doseči z nekaterimi od njenih določb (glej po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2019, VG Media, C‑299/17, EU:C:2019:716, točka 32 in navedena sodna praksa).

296

Na tretjem mestu je treba pojasniti, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju omejuje svobodo zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice v smislu člena 3(2) te direktive, ker ta določba s tem, da prepoveduje omogočanje dostopa mladoletnikom do oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, zmanjšuje privlačnost uresničevanja svobode zagotavljanja storitev.

297

Komisija trdi, da Madžarska na podlagi člena 3(4) Direktive 2000/31 ne sme odstopati od prepovedi omejevanja storitev informacijske družbe iz drugih držav članic, ki je določena v odstavku 2 tega člena.

298

Prepovedi dajanja na voljo mladoletnikom vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, kot je določena v členu 6/A zakona o varstvu otrok in členu 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, naj ne bi bilo mogoče šteti za nujno glede na cilje v splošnem interesu iz tega člena 3(4).

299

Čeprav gre pri varstvu otrok ali varstvu pravice staršev do vzgoje svojega otroka za legitimen javni interes, naj zgolj sklicevanje na ta interes ne bi zadostovalo za utemeljitev odstopanja od prepovedi omejevanja prostega pretoka storitev informacijske družbe, saj države članice pojmov „javni red“, „javna varnost“ ali „javno zdravje“ ne morejo opredeliti po lastni presoji. Glede na sodbo z dne 14. februarja 2019, Milivojević (C‑630/17, EU:C:2019:123), naj bi bilo treba glede na okoliščine obravnavanega primera konkretno dokazati obstoj resnične in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljne družbene interese.

300

Madžarska trdi, da je Komisija v tožbi sama priznala, da je cilj varstva mladoletnikov eden izmed ciljev v splošnem interesu, s katerimi se lahko upraviči omejevanje zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice, ki je s členom 3(2) Direktive 2000/31 sicer načeloma prepovedano. Tega cilja pa ni mogoče učinkovito doseči z manj omejevalnimi ukrepi.

301

Zakon o varstvu otrok in zakon o komercialnem oglaševanju naj bi bila nujna za uresničitev cilja v splošnem interesu, in sicer varstva mladoletnikov in pravice staršev, da sprejemajo odločitve v zvezi z vzgojo svojih otrok.

302

Madžarska v zvezi z obstojem resnične in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljne interese družbe, ugotavlja, da imajo države članice polje proste presoje tako glede ukrepov, sprejetih za zaščito zadevnega cilja, kot glede strogosti teh ukrepov.

303

Na začetku je treba opozoriti, da lahko države članice v skladu s členom 3(4)(a) Direktive 2000/31 v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od odstavka 2 tega člena, najprej, če so ti ukrepi nujni, da se zagotovi javni red, varovanje javnega zdravja, javna varnost ali varstvo potrošnikov, dalje, če so ti ukrepi naravnani proti storitvi informacijske družbe, ki dejansko posega v te cilje ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo te cilje ogrozila, in nazadnje, če so ti ukrepi sorazmerni z navedenimi cilji (sodba z dne 27. februarja 2025, Apothekerkammer Nordrhein, C‑517/23, EU:C:2025:122, točka 78 in navedena sodna praksa).

304

Iz besedila tega člena 3(4)(a)(i), prva alinea, je razvidno, da pojem „javni red“ iz te določbe „vključuje varstvo mladoletnikov“, kar ustreza cilju, ki ga je v obravnavani zadevi primarno navedla Madžarska, da bi upravičila omejitve svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe, na katere se nanaša drugi očitek.

305

Vendar se v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 129 do 133 te sodbe, država članica ne more opreti na razlago te določbe Direktive 2000/31, s katero bi bila kršena prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, določena v členu 21(1) Listine, saj je ta prepoved kot splošno načelo prava Unije zavezujoča.

306

Iz podobnih razlogov, kot so bili navedeni v točkah od 135 do 162 in od 229 do 233 te sodbe, pa je treba ugotoviti, da se tako s členom 6/A zakona o varstvu otrok kot s členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju uvaja neposredna diskriminacija na podlagi spola in spolne usmerjenosti, pri čemer ti določbi ne upoštevata bistvene vsebine člena 21(1) Listine.

307

Zato za omejitve svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice, določene s členom 6/A zakona o varstvu otrok in členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, ni mogoče šteti, da so v smislu člena 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31 potrebne za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja varstva mladoletnikov.

308

Poleg tega in vsekakor je treba poudariti, da lahko, kot je razvidno iz člena 3(4)(a)(ii) te direktive, ta določba zajema le ukrepe, ki so „naravnani proti storitvi informacijske družbe“.

309

To določbo pa je treba razlagati tako, da splošni in abstraktni ukrepi, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo danih storitev informacijske družbe in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike iz te kategorije storitev, niso zajeti s pojmom „ukrepi […][,] naravnani proti storitvi informacijske družbe“ v smislu te določbe (sodba z dne 30. maja 2024, Airbnb Ireland in Amazon Services Europe, C‑662/22 in C‑667/22, EU:C:2024:432, točka 70 in navedena sodna praksa).

310

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da sta člen 6/A zakona o varstvu otrok in člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju splošna in abstraktna ukrepa, tako da ne izpolnjujeta pogoja iz člena 3(4)(a)(ii) Direktive 2000/31.

311

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je drugi očitek utemeljen.

312

Komisija s prvim delom tretjega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU.

313

V tem okviru opozarja, da člen 6/A zakona o varstvu otrok prepoveduje, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do pornografskih vsebin ali vsebin, ki prikazujejo spolnost ali s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, in da zato lahko ta člen 6/A vpliva na čezmejno opravljanje storitev.

314

Ta člen 6/A naj bi se uporabljal za opravljanje storitev informacijske družbe in naj bi se ne bi nanašal le na storitve, ki jih opravljajo javni organi, ampak tudi na storitve, ki jih opravljajo fizične in pravne osebe ter organizacije brez pravne osebnosti. Navedeni člen 6/A naj bi se namreč nanašal na javne ali zasebne organizacije, ki prispevajo k uresničevanju pravic in k varstvu zakonitih interesov otrok ter k izpolnjevanju starševskih dolžnosti.

315

Ker naj bi se te storitve lahko opravljale tudi za plačilo, naj bi spadale pod pojem „storitev“ v smislu PDEU in Direktive 2006/123. V zvezi s tem naj neprofitnost dajatve, ki spada na področje uporabe člena 6/A zakona o varstvu otrok, tudi če jo zagotavljajo zasebni subjekti, ne bi nasprotovala temu, da se ta dajatev opredeli kot „storitev“ v smislu prava Unije. To naj bi izhajalo tudi iz jasnega besedila člena 5(s)(se) zakona o varstvu otrok, ki se nanaša na „pogoje za opravljanje dejavnosti nudenja storitev, povezanih z dobrobitjo ali varstvom otrok“.

316

Tako naj bi ponudniki storitev s sedežem v drugi državi članici lahko ponujali storitve otroškega varstva na Madžarskem vsem osebam, in sicer v obliki otroškega varstva, vrtca, zasebnega pouka, pomoči družini au pair ali izobraževalnih tečajev.

317

Poleg tega naj bi bili državljani drugih držav članic med prebivanjem na Madžarskem upravičeni do storitev, za katere se uporablja ta člen 6/A, saj se člen 4(1) zakona o varstvu otrok nanaša tudi na otroke tujih državljanov, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja v tej državi članici v obdobju, daljšem od treh mesecev.

318

Čezmejna narava teh storitev naj ne bi bila ovržena z uvodno izjavo 114 Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65), saj ta uvodna izjava ni namenjena opredelitvi področja uporabe Direktive 2006/123 ali člena 56 PDEU.

319

Poleg tega naj člen 6/A zakona o varstvu otrok ne bi mogel biti predmet izjeme na podlagi člena 2(2) Direktive 2006/123, ker naj bi ta člen 6/A hkrati omejeval svobodo opravljanja in prejemanja čezmejnih storitev v smislu členov 16 in 19 te direktive ter člena 56 PDEU.

320

Natančneje, navedeni člen 6/A naj ne bi mogel biti zajet z izjemo iz člena 2(2)(j) navedene direktive, ki naj bi iz uporabe te direktive izvzel socialne storitve v zvezi z otroškim varstvom, ki jih zagotavlja država. Ta izjema naj se ne bi uporabljala na eni strani za storitve, ki jih na tem področju zagotavljajo zasebni organi, in na drugi strani za otroško varstvo na splošno.

321

Madžarska odgovarja, prvič, da se člen 6/A zakona o varstvu otrok uporablja le v okviru institucionalnega sistema za varstvo otrok. Po drugi strani naj dajatve in ukrepi za varstvo otrok ne bi bili gospodarske storitve, ki se opravljajo za plačilo, in naj bi vsekakor spadali na področje uporabe izjeme iz člena 2(2)(j) Direktive 2006/123.

322

Dejstvo, da te storitve opravljajo fizične in pravne osebe ter druge organizacije brez pravne osebnosti, naj ne bi spremenilo njihove nepridobitne narave, saj člen 5(s) zakona o varstvu otrok določa osebe in organizacije, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v zvezi s promoviranjem dobrobiti otrok in njihovim varstvom.

323

Tako bi, tudi če bi navedene storitve zagotavljali ponudniki, ki jih je pooblastila država, ali dobrodelne organizacije, ki jih priznava država, tako zagotavljanje spadalo pod izjemo iz člena 2(2)(j) Direktive 2006/123. To zagotavljanje je namreč po mnenju Madžarske enakovredno tistemu, ki se nanaša na socialne storitve na področju otroškega varstva in podpore družinam v smislu te direktive. Ta država članica dodaja, da se člen 6/A navedenega zakona torej ne nanaša na zasebne organizacije, ki opravljajo socialne dejavnosti zunaj okvira tega zakona. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče govoriti o kršitvi člena 19 te direktive, to je o omejevanju uporabe storitev, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v drugi državi članici, saj naj bi se storitve, ki so predmet zakona o varstvu otrok, lahko opravljale le na Madžarskem.

324

V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati uvodno izjavo 114 Direktive 2014/24, v kateri je opozorjeno, da imajo „[n]ekatere kategorije storitev […] zaradi svoje narave še naprej omejeno čezmejno razsežnost, in sicer tako imenovane storitve za posameznika, kot so nekatere socialne, zdravstvene in izobraževalne storitve“.

325

Vsekakor naj člen 6/A tega zakona ne bi posegal v svobodo dostopa ponudnikov na madžarski trg, ampak naj bi, kar zadeva storitve, zajete s tem zakonom, omejeval dostop mladoletnikov do vsebin iz te določbe.

326

Najprej je treba v zvezi s svobodo opravljanja storitev iz člena 56 PDEU opozoriti, da je bil obseg te svobode konkretiziran, med drugim, z Direktivo 2006/123 (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2024, Airbnb Ireland in Amazon Services Europe, C‑662/22 in C‑667/22, EU:C:2024:432, točka 47).

327

V skladu s sodno prakso Sodišča na eni strani iz uvodne izjave 7 te direktive v bistvu izhaja, da se z njo izvaja ciljno usmerjena harmonizacija za vzpostavitev splošnega pravnega okvira, ki se uporablja za najrazličnejše storitve in hkrati upošteva posebnosti vsake vrste dejavnosti ter njenega sistema ureditve. Po drugi strani je treba spomniti, da je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet harmonizacije, presojati glede na določbe tega ukrepa harmonizacije (sodba z dne 19. junija 2025, Komisija/Poljska (Oglaševanje lekarn), C‑200/24, EU:C:2025:459, točka 65 in navedena sodna praksa).

328

Kot je določeno v členu 1(1) Direktive 2006/123, ta direktiva uvaja splošne določbe, ki olajšujejo, med drugim, uveljavljanje prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.

329

Člen 2(1) iste direktive določa, da se ta direktiva uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici, pri čemer pojem „storitev“ v skladu s členom 4, točka 1, navedene direktive zajema „vsako [samostojno gospodarsko dejavnost], ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu [57 PDEU]“.

330

Vendar odstavek 2 tega člena 2 s področja uporabe Direktive 2006/123 izključuje nekatere dejavnosti, natančneje, kot je razvidno iz točk (a), (i) in (j) te določbe, negospodarske storitve splošnega pomena, dejavnosti, povezane z izvajanjem javne oblasti, ter socialne storitve v zvezi z otroškim varstvom in podporo družinam.

331

Poleg tega se v skladu s členom 3(1) te direktive slednja ne uporablja, če so njene določbe v nasprotju z drugim aktom Unije, ki ureja posebne vidike dostopa in izvajanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice (sodba z dne 3. decembra 2020, Star Taxi App, C‑62/19, EU:C:2020:980, točka 78 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 330 sklepnih predlogov, da navedena direktiva določa splošna pravila, ki omogočajo uporabo vzajemnega priznavanja na področju storitev, ki niso avdiovizualne storitve ali storitve informacijske družbe.

332

Člen 16(1) navedene direktive poleg tega v prvih dveh pododstavkih določa, prvič, da države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža, in drugič, da država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi, med drugim, svobodo opravljanja storitev. V skladu s tretjim odstavkom tega člena države članice začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju ne smejo pogojevati z zahtevami, ki ne izpolnjujejo načel nediskriminacije, potrebnosti in sorazmernosti.

333

V skladu s členom 16(3) iste direktive lahko država članica, v katero se odpravi ponudnik, uveljavi zahteve glede opravljanja storitvenih dejavnosti, kadar so te zahteve v skladu z odstavkom 1 tega člena 16 in med drugim utemeljene z razlogi javnega reda in javne varnosti.

334

Člen 19 Direktive 2006/123 določa, da države članice prejemnikom storitev ne smejo postaviti zahtev, ki omejujejo uporabo storitve, ki jo opravlja ponudnik s sedežem v drugi državi članici, zlasti, kot je določeno v tem členu 19(a), ne smejo vzpostaviti obveznosti, da morajo pridobiti dovoljenje pri njihovih pristojnih organih ali jim podati izjavo.

335

Na prvem mestu je treba na podlagi člena 3(1) te direktive in glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 3. decembra 2020, Star Taxi App (C‑62/19, EU:C:2020:980), preveriti, ali okoliščina, da je člen 6/A zakona o varstvu otrok, kot je bilo razsojeno v točkah od 266 do 273 te sodbe, ureditev, ki se uporablja za „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31, izključuje možnost, da bi se za ta člen 6/A uporabile zahteve, ki izhajajo iz Direktive 2006/123, in izključuje uporabo člena 56 PDEU, glede na to, da Direktiva 2000/31 posebej ureja prosti pretok storitev informacijske družbe.

336

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je razvidno iz istih točk te sodbe, da ob upoštevanju širokega kroga oseb, za katere se uporablja člen 6/A zakona o varstvu otrok, ki ne zajema le ponudnikov, ampak tudi prejemnike storitev, ki se zagotavljajo v okviru dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe tega člena, ni mogoče izključiti možnosti – kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 331 sklepnih predlogov – da prepoved dajanja na voljo vsebin iz tega člena velja tudi za opravljanje storitev, ki niso storitve informacijske družbe v smislu Direktive 2000/31.

337

Glede na člen 4, točka 1, Direktive 2006/123, v skladu s katerim pojem „storitev“ zajema vsako samostojno gospodarsko dejavnost, ki se praviloma opravlja za plačilo, na katero se nanaša člen 57 PDEU, bi take storitve lahko pomenile osnovne storitve na področju varstva otrok na Madžarskem, kot so dnevno varstvo otrok.

338

Res je, da se člen 6/A zakona o varstvu otrok nanaša tudi na javne ali zasebne organizacije, ki prispevajo k uresničevanju pravic in k varstvu zakonitih interesov otrok ter k izpolnjevanju starševskih dolžnosti.

339

Vendar se, kot trdi Komisija, take storitve lahko opravljajo tudi za plačilo.

340

Poleg sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 267 in 268 te sodbe, pa je treba v zvezi s tem opozoriti, da ni izključeno, da lahko oseba javnega prava opravlja več dejavnosti, gospodarskih in negospodarskih, če se izključi vsakršno tveganje „navzkrižnega“ subvencioniranja njenih gospodarskih dejavnosti z javnimi sredstvi, ki jih dobi za svoje negospodarske dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 51).

341

Take gospodarske storitve, na katere se nanaša člen 6/A zakona o varstvu otrok, so tako zajete s pojmom „storitev“ v smislu člena 4, točka 1, Direktive 2006/123.

342

Na drugem mestu je treba preučiti, ali so te storitve izključene s področja uporabe te direktive na podlagi njenega člena 2(2)(j), v skladu s katerim se ta direktiva ne uporablja, med drugim, za socialne storitve v zvezi z otroškim varstvom.

343

Res je, da iz te določbe v povezavi z uvodno izjavo 27 navedene direktive izhaja, da pod ta pojem spadajo le „socialne storitve“, ki izpolnjujejo dva kumulativna pogoja. Prvi pogoj se nanaša na vrsto opravljanih dejavnosti, drugi pa na status ponudnika storitev, ki jih lahko zagotavlja država sama, dobrodelno združenje, ki ga kot tako priznava država, ali zasebni ponudnik storitev s pooblastilom države (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Femarbel, C‑57/12, EU:C:2013:517, točke od 42 do 44).

344

V zvezi s tem je treba šteti, da je zasebnega ponudnika storitev država pooblastila, če ima slednji „obveznost“ zagotavljanja socialnih storitev, ki so mu zaupane (sodba z dne 11. julija 2013, Femarbel, C‑57/12, EU:C:2013:517, točka 46).

345

Madžarska pa ni dokazala, da vse storitve in posebne ukrepe, ki spadajo na področje uporabe zakona o varstvu otrok, zagotavlja država, dobrodelno združenje, ki ga kot tako priznava država, ali zasebni ponudnik storitev s pooblastilom države.

346

Na tretjem mestu je treba preučiti, ali je treba prepoved iz člena 6/A zakona o varstvu otrok obravnavati kot zahtevo, ki omejuje prosti pretok storitev v smislu Direktive 2006/123.

347

Pojem „zahteva“ je opredeljen v členu 4, točka 7, te direktive, v skladu s katerim ta pojem zajema vsako obveznost, prepoved, pogoj ali omejitev iz zakonov ali upravnih predpisov držav članic ali posledično iz sodne prakse, upravnih praks ali predpisov poklicnih teles oziroma iz kolektivnih pravil poklicnih združenj ali drugih poklicnih organizacij, sprejetih pri izvajanju njihove pravne avtonomije.

348

To opredelitev je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 9 navedene direktive, v skladu s katero se ta direktiva uporablja samo za zahteve, ki vplivajo na začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti, in se torej ne uporablja za zahteve, ki izrecno ne urejajo ali vplivajo na tako dejavnost, vendar jih morajo ponudniki takih storitev upoštevati na enak način kot posamezniki v svojih zasebnih dejavnostih (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2018, X in Visser, C‑360/15 in C‑31/16, EU:C:2018:44, točka 123, in z dne 22. septembra 2020, Cali Apartments, C‑724/18 in C‑727/18, EU:C:2020:743, točka 40).

349

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za vse zahteve, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost uresničevanja svobode opravljana storitev, šteti, da pomenijo omejitev te svobode (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2025, Komisija/Poljska (Oglaševanje lekarn), C‑200/24, EU:C:2025:459, točka 71 in navedena sodna praksa).

350

Pojem „omejitev“ v smislu Direktive 2006/123 vključuje zahteve države članice, ki – čeprav se uporabljajo brez razlikovanja – vplivajo na dostop gospodarskih subjektov iz drugih držav članic na trg (sodba z dne 19. junija 2025, Komisija/Poljska (Oglaševanje lekarn), C‑200/24, EU:C:2025:459, točka 72 in navedena sodna praksa), tako da prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer zakonito opravlja podobne storitve (sodba z dne 12. septembra 2013, Konstantinides, C‑475/11, EU:C:2013:542, točka 44 in navedena sodna praksa).

351

Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 348 do 350 te sodbe, je treba ugotoviti, da člen 6/A zakona o varstvu otrok ne zmanjšuje le možnost ponudnikov s sedežem v drugi državi članici, da svojim potencialnim strankam, ki so na Madžarskem, zagotavljajo storitve, ki vsebujejo vsebine iz navedenega člena, ampak pri prejemnikih storitev, ki spadajo na področje uporabe tega člena, zmanjšuje tudi privlačnost prejemanja teh storitev.

352

Iz tega sledi, da prepoved iz te določbe pomeni zahtevo, ki omejuje prosti pretok storitev v smislu Direktive 2006/123.

353

Komisija z drugim delom tretjega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU.

354

Poudarja, da člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju prepoveduje, da bi se osebam, ki še niso dopolnile 18 let, omogočal dostop do oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, s čimer omejuje svobodo čezmejnega opravljanja oglaševalskih storitev.

355

Na prvem mestu, Komisija trdi, da ta člen 8(1a) ne vpliva le na storitve oglaševanja, ki se ne opravljajo na spletu, kot so oblikovanje in objava plakatov, oglasov v tisku ali letakov, ampak tudi na vse poslovne dejavnosti na splošno, ki uporabljajo oglaševanje za promocijo blaga in storitev.

356

Navedeni člen 8(1a) naj bi se tako nanašal tako na oglaševanje po elektronski poti kot tudi na fizično oglaševanje ter oglaševanje na druge načine, na primer prek telefona.

357

Zato naj bi storitve iz navedenega člena 8(1a) spadale na področje uporabe Direktive 2006/123 in člena 56 PDEU. V zvezi s tem naj bi bilo treba ugotoviti, da se v obravnavani zadevi ne uporabljata niti člen 3(1) te direktive niti izjema iz člena 2(2)(c) in (g) te direktive.

358

Na drugem mestu, glede obstoja omejitve prostega pretoka storitev Komisija navaja, prvič, da čeprav omenjeni člen 8(1a) na splošno ne prepoveduje razširjanja oglasov z občutljivimi vsebinami, ta določba vodi do prepovedi vsakršnega oglaševanja, ki navaja ali napotuje na vsebine, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

359

Iz sodbe z dne 12. septembra 2013, Konstantinides (C‑475/11, EU:C:2013:542, točka 56), pa naj bi izhajalo, da nacionalna ureditev, ki prepoveduje oglaševanje z določeno vsebino, pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev.

360

V zvezi s tem naj bi potencialni omejevalni učinki zadostovali za ugotovitev obstoja omejitve, saj ta vključuje tudi ukrepe, ki bi lahko odvračali od čezmejnega opravljanja storitev ali zmanjšali njegovo privlačnost, kot naj bi izhajalo iz sodb z dne 17. julija 2008, Corporación Dermoestética (C‑500/06, EU:C:2008:421, točki 33 in 34), in z dne 19. decembra 2012, Komisija/Belgija (C‑577/10, EU:C:2012:814, točka 38).

361

Drugič, člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju naj bi vplival tudi na čezmejne storitve, ki same po sebi niso oglaševanje, vendar naj bi jih spremljalo oglaševanje, s katerim se prikazujejo ali promovirajo homoseksualnost, sprememba spola ali odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, to je „spremljajoče oglaševanje“.

362

Madžarska trdi, da zgolj na podlagi omejitve nespletnih oglaševalskih storitev, ki izhaja iz člena 8(1a), ni mogoče sklepati, da je opravljanje poslovne dejavnosti ovirano ali da je postalo manj privlačno.

363

Ta država članica pojasnjuje, da namen navedenega člena 8(1a) ni uvedba splošne prepovedi, temveč omejevanje dostopnosti oglaševanja, s katerim se promovira ali prikazuje odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, za ciljno javnost, to je osebe, mlajše od 18 let. Promoviranje takih vsebin bi pomenilo, da so te vrste ravnanj prikazane na favoriziran način ali ugodnejše, kot to izhaja iz spolnih standardov, ki so v zadevni družbi splošno sprejeti. Tako bi bilo na primer, če bi oglaševanje izrecno spodbujalo mladoletnike, naj postanejo homoseksualci ali spremenijo spol.

364

Isti člen 8(1a) naj bi tako določal le prepoved nekaterih vsebin pri oglaševanju, namenjenem mladoletnikom, vendar naj ne bi pomenil prepovedi naročanja, nakupa ali ponujanja čezmejnih storitev oglaševanja, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

365

Na prvem mestu je treba opozoriti, da iz točke 291 te sodbe izhaja, da so lahko oglaševalske storitve, na katere se nanaša člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31 v povezavi s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535, take storitve pa tako spadajo na področje uporabe Direktive 2000/31.

366

Kot pa je generalna pravobranilka poudarila v točki 333 sklepnih predlogov, glede na posebej široko področje uporabe prepovedi iz tega člena 8(1a), ki se nanaša na „oglase, […] s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost“, ni mogoče izključiti možnosti, da so s to določbo zajeti tudi oglasi, ki se ne predvajajo prek avdiovizualnih medijskih storitev ali elektronsko, ampak so na primer prikazani na plakatih, in druge oblike oglaševanja, kot je spremljajoče oglaševanje.

367

V skladu s členom 3(1) Direktive 2006/123 so oglaševalske storitve iz navedenega člena 8(1a) tako lahko zajete s pojmom „storitev“ v smislu člena 4, točka 1, te direktive, če teh storitev ne ureja nobena določba drugega akta prava Unije, ki ureja posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih, ki je v nasprotju s to direktivo.

368

Na drugem mestu je treba pojasniti, da oglaševalske storitve, ki niso avdiovizualne ali elektronske – kot so tiste, ki so navedene v točki 366 te sodbe – ne morejo spadati med izjeme iz člena 2(2)(c) in (g) te direktive, ki se nanašajo na elektronske komunikacijske storitve in omrežja ter na avdiovizualne storitve.

369

Na tretjem mestu je treba preučiti, ali je treba za prepoved iz člena 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju šteti, da gre za zahtevo, s katero se omejuje prosti pretok storitev v smislu Direktive 2006/123, in posledično, da se z njo omejuje ta prosti pretok v smislu člena 56 PDEU.

370

Opozoriti je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, prvič, da nacionalna zakonodaja, ki na splošno in absolutno prepoveduje kakršno koli oglaševanje neke dejavnosti, omejuje možnost oseb, ki to dejavnost opravljajo, da jih njihove morebitne stranke spoznajo in da promovirajo storitve, ki jim jih želijo ponujati (sodba z dne 19. junija 2025, Komisija/Poljska (Oglaševanje lekarn), C‑200/24, EU:C:2025:459, točka 73 in navedena sodna praksa).

371

Drugič, iz te sodne prakse izhaja, da čeprav nacionalna ureditev ne določa take splošne in absolutne prepovedi oglaševanja ali kakšne posebne oblike oglaševanja, lahko taka ureditev pomeni oviro za svobodo opravljanja zadevnih storitev oglaševanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2013, Konstantinides, C‑475/11, EU:C:2013:542, točka 56 in navedena sodna praksa).

372

V nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, lahko člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju tako omeji čezmejno naročanje, nakup ali opravljanje oglaševalskih storitev.

373

Glede na sodno prakso, navedeno v točkah 370 in 371 te sodbe, prepoved iz tega člena 8(1a) pomeni zahtevo, ki omejuje svobodo opravljanja storitev v smislu Direktive 2006/123, ker ta določba omejuje možnost oseb, ki opravljajo oglaševalske storitve, da oglašujejo te storitve na Madžarskem, kadar obstaja možnost, da bodo oglase, ki jih te osebe ponujajo in ki vključujejo vsebine, na katere se nanaša navedeni člen, videli ali slišali mladoletniki.

374

Poleg tega ni mogoče sprejeti trditve Madžarske, da oglaševanje ne spada na harmonizirano področje, zaradi česar naj bi imele države članice široko diskrecijsko pravico pri določanju zahtev, ki se nanašajo na varstvo mladoletnikov.

375

Iz uvodne izjave 7 Direktive 2006/123 namreč v bistvu izhaja, da se s to direktivo izvaja ciljno usmerjena harmonizacija za vzpostavitev splošnega pravnega okvira, ki se uporablja za najrazličnejše storitve in hkrati upošteva posebnosti vsake vrste dejavnosti ter njenega sistema ureditve.

376

Ker ta direktiva, kot je razvidno iz njenega člena 1(1), uvaja splošne določbe, katerih namen je odprava omejitev prostega pretoka storitev med državami članicami, da bi se prispevalo k uresničitvi prostega in konkurenčnega notranjega trga storitev, morajo slednje, kot navaja Komisija, svojo diskrecijsko pravico izvajati v mejah, določenih z navedeno direktivo.

377

Komisija s tretjim delom tretjega očitka Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz členov 16 in 19 Direktive 2006/123 ter člena 56 PDEU.

378

Poudarja, da člen 9(12) zakona o javnem šolstvu določa, da dejavnosti, ki so organizirane za učence in so povezane s spolno kulturo, spolnim življenjem, spolno usmerjenostjo in spolnim razvojem, ne smejo biti namenjene promoviranju odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti.

379

Na prvem mestu, Komisija meni, da zadevne izobraževalne storitve spadajo na področje uporabe Direktive 2006/123 in člena 56 PDEU.

380

V zvezi s tem ta institucija navaja, da so storitve, ki jih opravljajo zasebne organizacije, zajete s to direktivo in tem členom, enako kot izobraževalne storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v drugih državah članicah. Poleg tega naj bi javne izobraževalne ustanove, katerih glavne dejavnosti ne spadajo na področje uporabe navedene direktive, lahko opravljale dopolnilne dejavnosti, ki se običajno opravljajo za plačilo, kot je organizacija konferenc.

381

Vendar naj v obravnavani zadevi ne bi šlo za madžarsko javno izobraževanje, ampak za gospodarske dejavnosti, za katere veljajo pravila notranjega trga Unije, zlasti na področju izobraževanja.

382

Ker naj bi člen 9(12) zakona o javnem šolstvu zajemal dejavnosti, povezane s „spolno kulturo, spolnim življenjem, spolno usmerjenostjo in spolnim razvojem“, ki se organizirajo v javnih izobraževalnih ustanovah, naj bi ta določba vplivala na zunanje zasebne ponudnike storitev, ki so povezani z javnimi ustanovami, kot so tretje osebe, ki organizirajo izobraževalne tečaje, konference ali umetniške predstave. Področje uporabe te določbe naj torej ne bi bilo omejeno na izobraževanje, ampak naj bi zajemalo tudi druge dejavnosti, ki se organizirajo v šolah.

383

V okviru teh dejavnosti pa naj bi bile organizacije civilne družbe v Uniji pripravljene ponujati – pogosto za plačilo – storitve v Madžarski ali na Madžarsko, ki naj bi bile na podlagi tega člena 9(12) v bistvu prepovedane.

384

Na drugem mestu, navedeni člen 9(12) naj ne bi bil sorazmeren, ker naj ne bi bil primeren za zagotovitev uresničitve cilja zakona o javnem šolstvu, to je za vzpostavitev sistema javnega izobraževanja, ki spodbuja skladen duševni, telesni in intelektualni razvoj otrok in mladine v smislu člena 1(1) tega zakona. Ta določba naj ne bi spodbujala razvoja vseh učencev, temveč naj bi diskriminirala del madžarskega in evropskega prebivalstva. Ta člen 9(12) naj bi torej z določitvijo tako splošne prepovedi presegal to, kar je potrebno.

385

Madžarska odgovarja, na prvem mestu, da se člen 9(12) zakona o javnem izobraževanju nanaša le na dejavnosti javnega izobraževanja, vključno s šolskimi dejavnostmi in drugimi dejavnostmi, ki se zagotavljajo v okviru šolanja, tako da ta določba ne spada na področje uporabe člena 56 PDEU in Direktive 2006/123.

386

Poleg tega naj tudi izobraževalne in kulturne storitve, ki jih zagotavljajo zasebne organizacije, ne bi spadale na področje uporabe zakona o javnem šolstvu, saj se člen 9(12) tega zakona za navedene storitve ne uporablja.

387

Ta člen pa naj bi spadal na področje uporabe člena 165(1) PDEU, ker naj bi urejal vsebino poučevanja, ki pa je v pristojnosti držav članic. V zvezi s tem naj dejstvo, da šola izvaja poučevanje v več jezikih, ne bi bilo pomembno za njeno pripadnost javnemu izobraževalnemu sistemu.

388

Na drugem mestu, člen 9(12) zakona o javnem šolstvu naj ne bi prepovedoval prikazovanja odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola in homoseksualnosti, ampak promoviranje teh vsebin. Poleg tega naj bi Komisija napačno trdila, da nekatere organizacije niso pooblaščene za zagotavljanje storitev šolam na Madžarskem. Storitve, v okviru katerih se prikazuje tak odklon, naj bi namreč lahko ponujale osebe, ki niso zaposlene v izobraževalni ustanovi, če so te osebe registrirane pri organu, ki je določen v zakonu.

389

Na prvem mestu je treba preveriti, ali so storitve javnega izobraževanja iz člena 9(12) zakona o javnem šolstvu zajete s pojmom „storitev“ v smislu člena 4, točka 1, Direktive 2006/123, in, če je odgovor pritrdilen, ali določbe te direktive niso v nasprotju s kako določbo drugega akta prava Unije, ki ureja posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti v smislu člena 3(1) te direktive.

390

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča sicer izhaja, da bistvena značilnost tega pojma „storitev“, in sicer, da to plačilo pomeni ekonomsko protivrednost zadevne storitve, ni podana, če se izobraževanje izvaja v okviru javnega izobraževalnega sistema, saj država v tem primeru ne opravlja dejavnosti za plačilo (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 1988, Humbel in Edel, 263/86, EU:C:1988:451, točki 17 in 18, in z dne 7. decembra 1993, Wirth, C‑109/92, EU:C:1993:916, točka 15 in navedena sodna praksa).

391

Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da študiji, ki jih izvajajo izobraževalne ustanove, ki se financirajo pretežno z zasebnimi sredstvi, zlasti s sredstvi študentov in njihovih staršev, pomenijo „storitve“ v smislu prava Unije, saj je cilj, ki ga te ustanove skušajo uresničevati, ponudba storitve v zameno za plačilo (sodba z dne 20. maja 2010, Zanotti, C‑56/09, EU:C:2010:288, točka 32 in navedena sodna praksa).

392

S pojmom „storitev“ v smislu člena 4, točka 1, Direktive 2006/123 in člena 56 PDEU so tako zajete izobraževalne dejavnosti cerkvene skupnosti, ki jih ne financira zadevna država članica in ki so del predšolskega, obšolskega in dodatnega izobraževanja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 57).

393

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, kot trdi Komisija, da člen 9(12) zakona o javnem šolstvu zajema širok spekter izobraževalnih storitev, saj zelo na splošno določa, da dejavnosti, ki so organizirane za učence in so povezane s spolno kulturo, spolnim življenjem, spolno usmerjenostjo in spolnim razvojem, ne smejo biti namenjene promoviranju odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti.

394

Tako je očitno, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 337 sklepnih predlogov, da se ta določba uporablja za izobraževalne storitve, in sicer v obravnavanem primeru storitve izobraževanja ali obveščanja mladoletnikov o spolni kulturi, spolnem življenju, spolni usmerjenosti ali spolnem razvoju, ki spadajo pod pojem „storitev“ v smislu člena 4, točka 1, Direktive 2006/123, če se za plačilo opravljajo zunaj javnega izobraževalnega sistema ali če jih v okviru tega sistema opravljajo zunanji ponudniki storitev.

395

V zvezi s tem ni upoštevna trditev Madžarske, da člen 9(12) zakona o javnem šolstvu spada na področje uporabe člena 165(1) PDEU, saj ta člen 9 ureja vsebino poučevanja.

396

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 272 te sodbe, so države članice na podlagi tega člena 165(1) sicer pristojne za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, vendar morajo to pristojnost izvajati ob spoštovanju prava Unije, med drugim določb Pogodbe DEU o prostem pretoku storitev, zlasti člena 56 PDEU.

397

Na drugem mestu je treba navesti, da se člen 3(1) Direktive 2006/123 ne uporablja, ker se te storitve lahko opravljajo tudi drugače kot z avdiovizualnimi medijskimi storitvami ali elektronsko.

398

Na tretjem mestu, za te izobraževalne storitve ne more veljati izjema iz člena 2(2)(j) te direktive, v skladu s katero se ta direktiva med drugim ne uporablja za „socialne storitve“ v zvezi z otroškim varstvom.

399

Pojem „socialne storitve“ namreč ne zajema izobraževalnih storitev, ki se običajno opravljajo za učence, kot so storitve iz člena 9(12) zakona o javnem šolstvu, saj se navedeni pojem nanaša na dejavnosti, ki so bistvene za zagotavljanje temeljne pravice do človekovega dostojanstva, tako da se prepreči nevarnost marginalizacije oseb, ki so do njih upravičene, pri čemer so te dejavnosti v tem smislu izraz načel socialne kohezije in solidarnosti (sodbi z dne 11. julija 2013, Femarbel, C‑57/12, EU:C:2013:517, točka 43, in z dne 18. decembra 2025, Slagelse Almennyttige Boligselskab, Afdeling Schackenborgvænge, C‑417/23, EU:C:2025:1017, točka 64).

400

Na četrtem mestu, ta člen 9(12) pomeni zahtevo, ki bi lahko omejevala prosti pretok storitev, ki se zagotavlja s členoma 16 in 19 Direktive 2006/123, kadar se te storitve, ki se nanašajo na dejavnosti, organizirane za učence in povezane s spolno kulturo, spolnim življenjem, spolno usmerjenostjo in spolnim razvojem, za plačilo opravljajo zunaj javnega izobraževalnega sistema ali kadar jih v okviru tega sistema opravljajo zunanji ponudniki storitev.

401

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 349 te sodbe, je treba šteti, da navedeni člen 9(12) zmanjšuje privlačnost uresničevanja te svobode.

402

Komisija opozarja, da morajo v skladu s sodno prakso Sodišča omejevalni nacionalni ukrepi ustrezati nujnim razlogom v splošnem interesu, biti morajo primerni za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in ne smejo presegati tega, kar je nujno za dosego tega cilja.

403

Vendar naj niti za člen 6/A zakona o varstvu otrok niti za člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju niti za člen 9(12) zakona o javnem šolstvu ne bi bilo mogoče šteti, da so upravičeni in sorazmerni.

404

Za upravičitev teh omejitev naj se ne bi bilo mogoče sklicevati na javni red, javno zdravje, javno varnost ali varstvo okolja, saj naj Madžarska ne bi dokazala obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe, na katerega se sklicuje, to je varstvo mladoletnikov.

405

Zato naj določbe iz točke 403 te sodbe ne bi bile v skladu z načeloma nujnosti in sorazmernosti iz člena 16 Direktive 2006/123, ki naj bi se uporabljala tudi za zahteve iz člena 19 te direktive, in naj bi bile tudi v nasprotju s členom 56 PDEU.

406

Madžarska trdi, da so te določbe primerne za uresničitev cilja v splošnem interesu, to je varstva pravice mladoletnikov do zdravega fizičnega, duševnega, čustvenega ali moralnega razvoja, saj naj bi bila pripravljenost mladoletnikov, da se nekritično prepustijo vplivu škodljivih vsebin, veliko večja od take pripravljenosti odraslih oseb. Poleg tega naj navedene določbe ne bi presegale tega, kar je potrebno za dosego cilja varstva otrok.

407

Natančneje, člen 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju naj bi določal, da se lahko oglaševanje, ki vključuje vsebine, na katere se nanaša ta določba, še naprej razširja na krajih, ki jih ne obiskujejo otroci, ali v publikacijah, do katerih otroci nimajo dostopa, tako da naj bi bili pogoji, na katere je bilo v bistvu opozorjeno v sodbi z dne 17. julija 2008, Corporación Dermoestética (C‑500/06, EU:C:2008:421, točka 35), izpolnjeni.

408

V skladu s členom 16(3) Direktive 2006/123 lahko država članica, v katero se odpravi ponudnik, uveljavi zahteve glede opravljanja storitvenih dejavnosti, kadar so te v skladu z odstavkom 1 tega člena 16 in utemeljene, med drugim, z razlogoma javnega reda in javne varnosti.

409

V skladu s členom 16(1), tretji pododstavek, točka (c), te direktive morajo te zahteve spoštovati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da morajo biti primerne za izpolnitev zastavljenega cilja in ne smejo presegati tega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

410

Poleg tega mora zadevna država članica dokazati, da sta ta pogoja izpolnjena (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 179 in navedena sodna praksa).

411

V obravnavani zadevi se Madžarska sklicuje na zdrav telesni, duševni, čustveni ali moralni razvoj mladoletnikov.

412

Vendar s tem ciljem ni mogoče upravičiti zahtev in omejitev, ugotovljenih v točkah 352, 373 in 400 te sodbe.

413

V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 129 do 133 te sodbe, se namreč država članica ne more opreti na razlago člena 16(3) Direktive 2006/123, s katero bi bila kršena prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti, določena v členu 21(1) Listine, saj je ta prepoved kot splošno načelo prava Unije zavezujoča.

414

Kot pa je bilo že ugotovljeno v točki 306 te sodbe, se tako s členom 6/A zakona o varstvu otrok kot s členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju uvaja neposredna diskriminacija na podlagi spola in spolne usmerjenosti, kar ni združljivo s to prepovedjo. S tema določbama se tako krši bistvena vsebina člena 21(1) Listine. Poleg tega je treba iz podobnih razlogov, kot so navedeni v tej isti točki, ugotoviti, da se tudi s členom 9(12) zakona o javnem šolstvu uvaja neposredna diskriminacija na podlagi spola in spolne usmerjenosti, ki prav tako ni združljiva s členom 21(1) Listine.

415

Zato je treba ugotoviti, da zahtev, določenih v členu 6/A zakona o varstvu otrok, členu 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju in členu 9(12) zakona o javnem šolstvu, ni mogoče upravičiti glede na člen 16(3) Direktive 2006/123, kot se razlaga ob upoštevanju člena 21(1) Listine.

416

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je tretji očitek utemeljen, pri čemer te ugotovitve, ob upoštevanju tega, kar je navedeno v točkah od 326 do 352, od 365 do 376 in od 389 do 401 te sodbe, ni mogoče ovreči s trditvijo Madžarske, da tretji očitek ne izpolnjuje zahtev v zvezi z izvajanjem dokazov, ki veljajo za tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

417

Komisija s petim očitkom, ki ga je treba preučiti na četrtem mestu, Madžarski očita, da ni izpolnila obveznosti iz členov 1, 7, 11 in 21 Listine.

418

Komisija navaja, da se s členom 6/A zakona o varstvu otrok, členom 8(1a) zakona o komercialnem oglaševanju, členom 9(1) in (6) in členom 32(4a) zakona o medijskih storitvah in členom 9(12) zakona o javnem šolstvu (v nadaljevanju skupaj: sporne določbe) kršijo členi 1, 7, 11 in 21 Listine, ker osebam, ki so mlajše od 18 let, omejujejo dostop do medijskih vsebin ali komercialnih sporočil, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

419

Najprej je treba zavrniti trditev Madžarske, ki se nanaša na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 30. aprila 2014, Pfleger in drugi (C‑390/12, EU:C:2014:281, točka 34), iz katere naj bi bilo razvidno, da opredelitev vsebine javnega izobraževanja spada v pristojnost držav članic, zato naj zakon o varstvu otrok in zakon o javnem šolstvu ne bi spadala na področje uporabe prava Unije, kar naj bi pomenilo, da se zahteve iz Listine za ta zakona ne uporabljajo.

420

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je področje uporabe Listine glede ravnanja držav članic opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine za države članice uporabljajo samo takrat, ko te države izvajajo pravo Unije. V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da zlasti iz točk 281, 352 in 400 te sodbe izhaja, da člen 6/A zakona o varstvu otrok na eni strani in člen 9(12) zakona o javnem šolstvu na drugi strani vsebujeta zahteve, ki omejujejo prosti pretok storitev bodisi v smislu člena 3(2) Direktive 2000/31 bodisi v smislu členov 16 in 19 Direktive 2006/123.

421

Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da morajo biti taki ukrepi v skladu z Listino, kar med drugim pomeni, da ne omejujejo pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, ali, če jih omejujejo, da so te omejitve upravičene glede na zahteve iz člena 52(1) Listine (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev), C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 103 in navedena sodna praksa).

422

Prav tako je treba brez nadaljnjega sprejeti peti očitek v delu, v katerem se nanaša na neizpolnitev obveznosti, ki jih ima Madžarska na podlagi člena 21(1) Listine. Taka neizpolnitev obveznosti namreč nujno izhaja iz točk od 135 do 162, 196, 203, 230, 306, 414 in 415 te sodbe, v katerih je ugotovljeno, da je z vsako od določb madžarske zakonodaje, ki so predmet prvih treh očitkov, kršena bistvena vsebina navedene določbe Listine.

423

Najprej je treba presoditi, ali se s spornimi določbami, kot trdi Komisija, omejujejo pravice in svoboščine, zagotovljene s členoma 7 in 11 Listine, in, če je to tako, ali je, kot trdi Madžarska, te omejitve mogoče upravičiti glede na zahteve iz člena 52(1) Listine.

424

Komisija trdi, da sporne določbe, ki osebam, mlajšim od 18 let, omejujejo dostop do vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, osebam, ki niso heteroseksualne ali cisspolne, kršijo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja oseb iz člena 7 Listine.

425

V skladu s členom 52(3) Listine naj bi bilo treba pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljeno s tem členom 7, razlagati v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 8 EKČP.

426

V skladu s to sodno prakso naj bi bilo treba pojem „zasebno življenje“ v smislu tega člena 8, ki ga ni mogoče izčrpno opredeliti, razumeti široko, tako da zajema telesno in moralno integriteto osebe ter pravico do „osebnega razvoja“ ali samoodločbe.

427

Poleg tega naj bi v skladu s to sodno prakso spolna identiteta ali identifikacija, ime, spolna usmerjenost in spolno življenje prav tako spadali v osebno sfero, ki se varuje s tem členom 8, katerega glavni cilj je zaščititi posameznika pred samovoljnimi posegi javnih organov.

428

Evropsko sodišče za človekove pravice naj bi pri ugotavljanju, ali izjave v zvezi z določeno skupino dosegajo prag za uporabo tega člena 8, upoštevalo, prvič, značilnosti oseb, ki sestavljajo to skupino, in drugič, natančno vsebino negativnih izjav v zvezi z navedeno skupino ter obliko in obseg izjav ter splošni okvir, v katerem naj bi bile podane.

429

Glede na ta merila Komisija meni, da imajo lahko sporne določbe in odprava prikazovanja oseb in življenj, ki niso cisspolna ali heteroseksualna, ki je posledica uporabe teh določb, same po sebi stigmatizirajoči učinek. Ta stigmatizacija naj bi bila okrepljena z dejstvom, da je v zakonu določeno, da je treba otroke zaščititi pred prikazovanjem odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti. Ta stigmatizacija naj bi bila okrepljena s kontekstom, v katerega je umeščen zakon o spremembah, ki bi lahko ustvaril povezavo med nevarnostmi, ki naj bi jih povzročala pedofilija, na eni strani, in tveganjem, ki naj bi ga predstavljal zgolj obstoj oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, na drugi strani, pri čemer naj bi bilo implicitno sporočilo to, da so te osebe enako nevarne kot pedofili.

430

Te določbe, s katerimi se neposredno diskriminirajo osebe, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, naj bi povzročale marginalizacijo in stigmatizacijo teh oseb, s čimer naj bi bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, določena v tem členu 7 Listine.

431

Madžarska odgovarja, da spornih določb ni mogoče razlagati tako, da posegajo v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne. Te določbe naj ne bi imele niti diskriminatornega niti stigmatizirajočega cilja in naj jih ne bi bilo mogoče razlagati tako, da je treba te osebe šteti za škodljive ali da pomenijo nevarnost za skupnost.

432

Ta država članica pa sicer priznava, da je pojem „zasebno življenje“ v smislu člena 7 Listine širok in vključuje pravico do osebnega razvoja in samoodločbe.

433

Vendar naj Komisija ne bi dokazala, da sporne določbe posegajo v pravico oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz tega člena, saj se te določbe nanašajo na varstvo mladoletnikov v posebnih položajih in nimajo posledic na ravni družbe.

434

Najprej je treba spomniti, da ima v skladu s členom 7 Listine vsakdo pravico do tega, da se spoštujejo njegovo zasebno in družinsko življenje, stanovanje ter komunikacije.

435

Sodišče je imelo priložnost poudariti, da ta določba varuje spolno identiteto in spolno usmerjenost osebe kot sestavni del in enega od najintimnejših vidikov njenega zasebnega življenja. Ta določba torej zajema pravico vsakogar, da določi podrobnosti svoje identitete kot človeškega bitja, kar vključuje pravico transspolnih oseb do osebne izpolnjenosti ter telesne in duševne celovitosti ter do spoštovanja in priznavanja njihove spolne usmerjenosti in identitete (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Mirin, C‑4/23, EU:C:2024:845, točka 64 in navedena sodna praksa).

436

Člen 7 Listine državam članicam za to poleg negativnih obveznosti, katerih namen je zaščititi necisspolne, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualne osebe pred samovoljnim poseganjem javnih organov, nalaga tudi pozitivne obveznosti, kar vključuje tudi vzpostavitev učinkovitih in dostopnih postopkov, ki zagotavljajo učinkovito spoštovanje njihove pravice do spolne identitete. Poleg tega imajo države članice glede na poseben pomen te pravice na tem področju le omejeno polje proste presoje (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Mirin, C‑4/23, EU:C:2024:845, točka 65 in navedena sodna praksa).

437

Poleg tega Sodišče v skladu s členom 52(3) Listine, katerega namen je zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in njim ustrezajočimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi se posegalo v avtonomijo prava Unije in zlasti ne da bi se oviralo širše varstvo teh pravic, pri razlagi, ki jo poda v zvezi s pravicami, zagotovljenimi s členom 7 Listine, kot minimalno raven varstva upošteva zlasti ustrezajoče pravice, zagotovljene s členom 8(1) EKČP, kot jih razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 8. decembra 2022, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C‑694/20, EU:C:2022:963, točka 26 in navedena sodna praksa, in z dne 25. novembra 2025, Wojewoda Mazowiecki, C‑713/23, EU:C:2025:917, točka 64 in navedena sodna praksa).

438

V zvezi s tem iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je pojem „zasebno življenje“ v smislu člena 8(1) EKČP širok pojem, ki ga ni mogoče izčrpno opredeliti. Ta pojem zajema telesno in moralno integriteto osebe in včasih vključuje vidike fizične in družbene identitete posameznika, med drugim pravico do vzpostavitve in razvoja odnosov s podobnimi osebami, pravico do „osebnega razvoja“ ali pravico do samoodločbe kot tako. Poleg tega v osebno sfero, varovano s tem členom 8(1), spadajo tudi spolna identiteta, ime, spolna usmerjenost in spolno življenje (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 23. septembra 2010, Schüth proti Nemčiji, CE:ECHR:2010:0923JUD000162003, točka 53 in navedena sodna praksa).

439

Člen 8 EKČP vsebuje in zagotavlja tudi pravico do „socialnega zasebnega življenja“, in sicer možnost posameznika, da razvije svojo družbeno identiteto (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 5. septembra 2017, Bărbulescu proti Romuniji, CE:ECHR:2017:0905JUD006149608, točka 70).

440

Ob upoštevanju te sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 8 EKČP je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 7 Listine tako posebej upoštevna za varstvo spolne identitete in spolne usmerjenosti, in sicer tako v osebni sferi kot v družbeni sferi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2018, Konstantinides, C‑475/16, EU:C:2013:36, točka 49 in navedena sodna praksa).

441

V obravnavani zadevi sporne določbe v delu, v katerem se z njimi omejuje dostop mladoletnikov do vsebin ali komercialnih sporočil, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, spadajo na področje uporabe pojma „zasebno življenje“ v smislu člena 7 Listine.

442

Te določbe se namreč nanašajo na razvoj individualne spolne identitete neke osebe kot sestavnega dela in enega od najintimnejših vidikov njenega zasebnega življenja v smislu sodne prakse, navedene v točki 435 te sodbe.

443

Glede na to, da navedene določbe mladoletnikom omejujejo dostop le do vsebin ali komercialnih sporočil, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, pa je treba šteti, da je taka omejitev žaljiva in stigmatizirajoča do članov družbe, na katere se te določbe nanašajo.

444

Prvič, ta žaljiva in stigmatizirajoča narava izhaja iz dejstva, da se za te člane družbe, to je za necisspolne, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualne osebe, zgolj na podlagi njihove spolne identitete ali usmerjenosti šteje, da škodujejo telesnemu, duševnemu in moralnemu razvoju mladoletnikov.

445

Drugič, omejevanje vsebin ali komercialnih sporočil, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost, v skladu s spornimi določbami ne marginalizira le necisspolne, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualne osebe, ampak v javnosti krepi stigmatizirajoče dojemanje njihove spolne identitete ali spolne usmerjenosti.

446

Tretjič, kot v bistvu trdi Komisija, lahko tudi dejstvo, da je v naslovu zakonodajnega akta, kot je zakon o spremembah, navedeno, da uvaja „strožje ukrepe proti pedofilskim storilcem kaznivih dejanj“, hkrati pa določa, da je treba mladoletnike zaščititi pred prikazovanjem odklonov od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembe spola ali homoseksualnosti, poveča žaljive in stigmatizirajoče učinke spornih določb ali celo spodbudi razvoj sovražnega vedenja do oseb, ki niso cisspolne ali niso heteroseksualne, saj bi se jih lahko povezovalo s storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

447

Četrtič, čeprav imajo države članice, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 436 te sodbe, pozitivno obveznost, da zagotovijo učinkovito spoštovanje pravice vsakogar do razvoja spolne identitete, je iz teh določb razvidno, kot je bilo v bistvu že ugotovljeno v točki 136 te sodbe, dajanje prednosti nekaterim vrstam osebnih ali spolnih identitet, odnosov ali družin glede na druge, kar prispeva k stigmatizaciji identitet, odnosov ali družin, ki ne spadajo mednje.

448

Zato prepoved dajanja na voljo mladoletnikom vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, določena s temi določbami, pomeni posebej resno omejitev pravice necisspolnih, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualnih oseb do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 7 Listine.

449

Komisija trdi, da sporne določbe, s katerimi se osebam, mlajšim od 18 let, omejuje dostop do vsebin ali oglasov, s katerimi se promovira ali prikazuje odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, kršijo svobodo izražanja iz člena 11 Listine. Ta kršitev naj ne bi bila omejena na osebe, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, ker se s spornimi določbami omejuje pravica vseh državljanov, ne glede na spol ali spolno usmerjenost, do sporočanja in prejemanja zadevnih vsebin.

450

Natančneje, ta institucija trdi, da se s temi določbami omejuje pravica ponudnikov medijskih storitev, ponudnikov oglaševalskih storitev, ponudnikov, ki v okviru svojih poslovnih dejavnosti uporabljajo oglaševanje, in ponudnikov izobraževalnih storitev do razširjanja nekaterih vsebin glede na njihov namen, prepričanje ali osebne izbire.

451

Poleg tega naj bi navedene določbe negativno vplivale na zmožnost oseb, vključno z osebami, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, da izrazijo ali prejmejo informacije na enak način, kot če bi želele komunicirati glede razmerij ali vprašanj, ki se nanašajo na cisspolne ali heteroseksualne osebe.

452

Te določbe naj bi bile oblikovane široko in nejasno, tako da naj bi zajemale širok nabor vsebin in puščale široko polje proste presoje pri odločanju o vrstah vsebin, ki bi lahko pomenile promoviranje spolne usmerjenosti.

453

Madžarska trdi, da sporne določbe ne vplivajo neposredno na pravico do svobode izražanja oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, saj te osebe niso naslovnice teh določb, poleg tega pa te določbe omejujejo le prikazovanje ali promoviranje zadevnih vsebin na nekaterih posebnih področjih življenja mladoletnikov.

454

V zvezi s tem naj bi bilo treba poudariti, da so mladoletniki ranljivejši od odraslih, saj naj bi bila njihova osebnost še nezrela, in da zaradi svoje starosti potrebujejo posebno varstvo pred promoviranjem ali prikazovanjem nekaterih občutljivih vsebin. Namen navedenih določb naj bi bil tako omejiti možnost, da bi mladoletniki prejemali informacije iz virov, ki niso odvisni od staršev, in brez vsakršnega nadzora teh staršev.

455

Teh določb naj torej ne bi bilo mogoče razlagati tako, da omejujejo pravico vseh državljanov do izražanja in prejemanja zadevnih vsebin, ker naj bi se omejitev sporočanja nanašala le na posebne položaje in le na mladoletnike.

456

Madžarska pojasnjuje, da svoboda izražanja ni absolutna temeljna pravica, saj ima veliko omejitev, zlasti kadar gre za varstvo pravic drugih, kot so v obravnavani zadevi mladoletniki ter njihovi starši ali skrbniki, ki naj bi imeli pravico, da sami odločajo o njihovem izobraževanju.

457

Najprej je treba spomniti, da ima v skladu s členom 11(1) Listine vsakdo pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.

458

Odstavek 2 tega člena določa, da se spoštujeta svoboda in pluralnost medijev.

459

Kot izhaja iz točke 437 te sodbe, v skladu s členom 52(3) Listine Sodišče pri razlagi, ki jo poda v zvezi s pravicami, zagotovljenimi s členom 11 Listine, kot minimalno raven varstva upošteva zlasti ustrezajoče pravice, zagotovljene s členom 10 EKČP, kot se razlagajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.

460

Svoboda izražanja je eden od glavnih pogojev za napredek v demokratični družbi in razvoj vsakega posameznika ter načeloma ne ščiti le „vesti“ ali „ideje“, ki se sprejmejo pozitivno ali ki se štejejo za neškodljive in nevtralne, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vzbujajo skrb, da se zagotovijo pluralizem, strpnost in odprt duh, brez katerih ni demokratične družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 30 in navedena sodna praksa).

461

Glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je upoštevna za razlago tega člena 11, je treba uporabiti široko razlago pojmov „vesti“ ali „ideje“ v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja), C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 32).

462

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice člen 10 EKČP namreč zagotavlja svobodo izražanja in obveščanja vsakomur in se ne nanaša le na vsebino obvestil, ampak tudi na sredstva njihovega razširjanja, pri čemer vsaka omejitev teh sredstev posega v pravico do sprejemanja in sporočanja obvestil (sodba z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 46 in navedena sodna praksa).

463

Ta svoboda se uporablja med drugim za razširjanje podjetnikovih poslovnih informacij, med drugim v obliki oglasnih sporočil (sodba z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr, C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 81 in navedena sodna praksa).

464

Poleg zagotavljanja temeljne svobode prejemanja informacij, zagotovljene s členom 11(1) Listine, je namen odstavka 2 istega člena 11 spodbujati pluralnost z različno produkcijo in pripravo informativnih oddaj v Uniji (sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 51).

465

Iz sodne prakse tako izhaja, da nacionalni ukrep, ker omejuje možnosti razširjanja ali prepoveduje dostop do nekaterih vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, pomeni, da se zadevnim ponudnikom krši svoboda izražanja iz člena 11 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr, C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 82 in navedena sodna praksa).

466

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da sporne določbe omejujejo pravico ponudnikov medijskih storitev, ponudnikov oglaševalskih storitev, ponudnikov, ki v okviru svojih poslovnih dejavnosti uporabljajo oglaševanje, in ponudnikov izobraževalnih storitev do razširjanja vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost. Te določbe torej omejujejo pravico do širjenja „vesti“, ki je zagotovljena s členom 11 Listine, in s tem pluralizem produkcije in priprave informativnih oddaj v Uniji.

467

Na drugem mestu, posledica navedenih določb je tudi omejitev pravice vsakogar, zagotovljene s členom 11 Listine, do sprejemanja vesti, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola ali homoseksualnost.

468

S spornimi določbami se tako omejuje svoboda izražanja in obveščanja ne le v razmerju do mladoletnikov, ampak tudi v razmerju do širše javnosti, ki bi si želela prejemati take vsebine, ter v razmerju do ponudnikov storitev, ki te vsebine razširjajo v obliki oglasov, objav, ki so v javnem interesu ali sporočil, namenjenih ozaveščanju, ki se razširjajo v javni sferi.

469

Na tretjem mestu, v tem okviru ni mogoče sprejeti trditve Madžarske, da te določbe ne vplivajo neposredno na pravico do svobode izražanja oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, saj navedene določbe niso naslovljene nanje.

470

Člen 11 Listine se namreč, kot je razvidno iz točk od 466 do 468 te sodbe, uporablja za vse prepovedi ali omejitve razširjanja ali sprejemanja vsebin, na katere se nanašajo te določbe, in ne le za pogoje, pod katerimi se lahko izražajo necisspolne, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualne osebe.

471

Zato prepoved dajanja na voljo mladoletnikom vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, kot je določena s spornimi določbami, pomeni posebej resen poseg v svobodo izražanja in obveščanja, ki se zagotavlja s členom 11 Listine.

472

Komisija iz razlogov, ki so v bistvu podobni razlogom, navedenim v točkah od 96 do 105 te sodbe, navaja, da omejitev pravic in svoboščin, zagotovljenih s členoma 7 in 11 Listine, ni mogoče šteti za utemeljene ali sorazmerne glede na člen 52(1) Listine. Madžarska iz razlogov, ki so v bistvu podobni razlogom, navedenim v točkah od 115 do 122 te sodbe, trdi, da so te omejitve nujne in sorazmerne s cilji, ki se z njimi uresničujejo, in sicer, prvič, s koristjo otroka, ki se zahteva s členom 24(2) Listine, in drugič, z varstvom pravice staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu z njihovimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, ki je določena v členu 14(3) Listine.

473

Ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 135 do 162 te sodbe, ki jih je mogoče v celoti prenesti na preučitev posebej resnih posegov v pravice in svoboščine, zagotovljene s členoma 7 in 11 Listine, ki so posledica zadevnih določb zakona o spremembah, pa je treba ugotoviti, da teh posegov ni mogoče upravičiti s temi cilji.

474

Sodišče mora v okviru preučitve petega očitka še presoditi, ali sporne določbe kršijo tudi člen 1 Listine.

475

Komisija trdi, da se s spornimi določbami krši člen 1 Listine, ker te določbe ne pomenijo le diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti, ampak poleg tega za promoviranje ali prikazovanje homoseksualnosti ali odklona od spola ob rojstvu in spremembe spola določajo enaka pravila in omejitve, kot veljajo za prikazovanje pedofilskih vsebin, nasilja in pornografije mladoletnikom.

476

Z navedenimi določbami naj bi se tako vzpostavljala povezava med homoseksualnostjo, odklonom od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, in spremembo spola in hudimi kršitvami, vključno s kršitvami, ki vključujejo kruta ravnanja.

477

Posledica take opredelitve naj bi bila, da se osebe, ki niso heteroseksualne ali katerih spol ali spolna identiteta ne ustreza spolu, določenemu ob rojstvu, z moralnega in pravnega vidika štejejo za „enakovredne“ osebam, ki pomenijo temeljno nevarnost za družbo.

478

To, da se osebe, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, v zavezujočih pravnih aktih povezuje s pedofilijo, nasiljem in pornografijo, naj bi učinkovalo tako, da se v družbi ustvari sovraštvo do teh oseb ali pa stališče, da si zaslužijo izključitev in prepoved.

479

V zvezi s tem naj bi se poseg v človekovo dostojanstvo v smislu člena 1 Listine še poslabšal zaradi konteksta, v katerem so bile sprejete sporne določbe. Komisija v zvezi s tem poudarja, da so te določbe predlagali in sprejeli organi države članice ter da imajo zakonsko moč, kar naj bi v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe ESČP z dne 23. januarja 2023, Macatė proti Litvi (CE:ECHR:2023:0123JUD006143519), okrepilo njihov učinek izključitve in stigmatizacije.

480

Poleg tega naj bi bila zavajajoča trditev Madžarske, da je naslov zakona o spremembah, in sicer „zakon št. LXXIX iz leta 2021 o strožjih ukrepih proti pedofilskim storilcem kaznivih dejanj in spremembi nekaterih zakonov zaradi varstva otrok“, le z madžarskimi zakonodajnimi smernicami skladen skrajšan naslov, v katerem so navedena področja in normativna besedila, na katera se nanašajo spremembe, vsebovane v zakonu. Glavna vsebina določb tega zakona pa naj bi bila dejansko urejanje in omejevanje vsebin, ki se nanašajo na osebe in načine življenja, ki niso cisspolna ali heteroseksualna.

481

Glede na te preudarke naj bi bilo mogoče sprejetje ukrepov, ki osebo diskriminirajo in stigmatizirajo na podlagi enega ali več razlogov, naštetih v členu 21 Listine, razlagati tako, da pomeni poseg v dostojanstvo te osebe.

482

Madžarska na eni strani prereka trditev, da za vsebine, na katere se nanašajo sporne določbe, veljajo enake omejitve kot za prikazovanje nasilja in pornografije mladoletnikom. To prikazovanje naj namreč ne bi spadalo v kategorijo V, na katero se nanaša člen 9(6) zakona o medijskih storitvah, ampak v kategorijo VI, kot je razvidno iz odstavka 7 tega člena.

483

Na drugi strani ta država članica glede trditve v zvezi z naslovom zakona o spremembah, ki je povzeta v točki 480 te sodbe, trdi, da ni podlage za trditev, da potencialno škodljive vsebine za mladoletnike, ki so predmet spornih določb, odražajo negativno vrednostno sodbo Madžarske ali namen ali dojemanje, ki povzroča stigmatizacijo, ali željo po posegih v človekovo dostojanstvo.

484

Poleg tega, kar zadeva sodbo ESČP z dne 23. januarja 2023, Macatė proti Litvi (CE:ECHR:2023:0123JUD006143519), ta država članica odgovarja, da iz nje ni mogoče izpeljati nobene vsebinske ugotovitve v zvezi s skladnostjo spornih določb z Listino, saj te določbe ne vsebujejo splošne prepovedi tega, da bi se mladoletnikom dale na voljo nekatere informacije, ampak tako dajanje na voljo prepovedujejo le v posebnih okoliščinah in iz določenih razlogov. Področje uporabe spornih določb naj bi bilo tako veliko bolj omejeno kot nacionalno pravilo, ki je bilo obravnavano v zadnjenavedeni sodbi.

485

Člen 1 Listine določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.

486

Iz Pojasnil k Listini je razvidno, da človekovo dostojanstvo ni zgolj samo po sebi temeljna pravica, temveč predstavlja osnovo temeljnih pravic. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ta pojasnila sklicujejo, med drugim, na Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948 in v katere preambuli je zapisano človekovo dostojanstvo in je pojasnjeno, da „priznanje prirojenega dostojanstva ter enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine pomeni temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu“. Iz tega izhaja, da se v skladu s temi pojasnili nobena od pravic iz Listine ne sme uporabiti za škodovanje dostojanstvu druge osebe in da je človekovo dostojanstvo ena od bistvenih pravic, določenih v tej listini. Zaradi tega ga je treba spoštovati, tudi kadar je določena pravica omejena.

487

V obravnavani zadevi je treba, kot je razvidno iz točk 444 in 445 te sodbe, ugotoviti, da sporne določbe povzročajo stigmatizacijo in marginalizacijo necisspolnih, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualnih oseb, ki tvorijo manjšinsko skupino oseb, zgolj zaradi njihove spolne identitete ali spolne usmerjenosti.

488

Iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 446 te sodbe, poleg tega iz naslova zakona o spremembah v povezavi s stigmatizirajočim in marginalizirajočim učinkom spornih določb izhaja, da je Madžarska v okviru zakonodajnega akta, ki ima zavezujoč učinek, vzpostavila povezavo med dejstvom, da neka oseba ni cisspolna ali heteroseksualna, in izvrševanjem pedofilskih kaznivih dejanj. Tako vzpostavljanje povezave pa zaradi žaljivega in stigmatizirajočega učinka za necisspolne, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualne osebe, ki lahko poleg tega spodbuja razvoj sovražnega vedenja do takih oseb, posega v njihovo človekovo dostojanstvo v smislu člena 1 Listine.

489

Kot trdi Komisija, to vzpostavljanje povezave in ta stigmatizacija vodita do tega, da se skupina oseb, ki so sestavni del družbe, v kateri prevladuje pluralizem, v nasprotju s členom 1 Listine obravnava kot grožnja tej družbi, ki si zasluži posebno zakonsko obravnavo, ki vodi do vzpostavitve, ohranjanja ali krepitve njihove družbene „nevidnosti“.

490

Teh ugotovitev ni mogoče ovreči s trditvijo Madžarske, da predvajanje nasilja in pornografije mladoletnikom, kot je zajeto s členom 9(6) zakona o medijskih storitvah, na podlagi odstavka 7 tega člena ne spada v kategorijo V, ampak v kategorijo VI.

491

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da to razlikovanje med kategorijami predvajanja ne vpliva na ugotovitev, da povezovanje necisspolnih, vključno s transspolnimi, ali neheteroseksualnih oseb s pedofilskimi storilci kaznivih dejanj izhaja iz naslova zakona o spremembah v povezavi s stigmatizirajočim in marginalizirajočim učinkom spornih določb.

492

Zato se s prepovedjo dajanja na voljo mladoletnikom vsebin ali oglasov, s katerimi se promovirajo ali prikazujejo odklon od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, sprememba spola in homoseksualnost, kot je določena s spornimi določbami, krši človekovo dostojanstvo necisspolnih ali neheteroseksualnih oseb, ki ga varuje člen 1 Listine.

493

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je peti očitek utemeljen, pri čemer te ugotovitve, ob upoštevanju tega, kar je navedeno v točkah od 434 do 448, od 457 do 471 in od 485 do 492 te sodbe, ni mogoče ovreči s trditvijo Madžarske, da peti očitek ne izpolnjuje zahtev v zvezi z izvajanjem dokazov, ki veljajo za tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

494

Komisija s šestim očitkom, ki ga je treba preučiti na petem mestu, Madžarski očita, da s sprejetjem zakona o spremembah ni izpolnila obveznosti iz člena 2 PEU, saj določbe tega zakona, ki so obravnavane v okviru prvih treh in petega očitka, kršijo vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, enakosti in spoštovanja človekovih pravic iz tega člena.

495

Navedeni zakon naj bi odražal in izražal namerno in usklajeno politiko, katere namen je marginalizirati in izključiti eno od družbenih skupin, ki je sestavni del madžarske in evropske družbe, to je osebe, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, in to v neposrednem nasprotju s temeljnimi vrednotami Unije iz tega člena 2, pri čemer naj bi bile storjene kršitve posebej resne, številne in očitne.

496

Glede na obseg kršitve prava Unije, zlasti povezanih kršitev členov 1, 7, 11 in 21 Listine, Komisija meni, da te kršitve odražajo jasen namen stigmatizacije oseb, ki so del te družbene skupine, kar naj ne bi bilo združljivo s temi vrednotami.

497

Komisija opozarja, da morajo države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU na svojem ozemlju zagotoviti uporabo in spoštovanje prava Unije ter za to sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.

498

Člen 49 PEU, ki določa možnost, da vsaka evropska država zaprosi za članstvo v Uniji, naj bi določal tudi, da Unijo sestavljajo države, ki so svobodno in prostovoljno pristopile k skupnim vrednotam iz člena 2 PEU, ki spoštujejo te vrednote in si prizadevajo za njihovo spodbujanje.

499

Ker navedene vrednote opredeljujejo samo identiteto Unije kot skupnega pravnega reda, Komisija opozarja, da mora biti v skladu s sodno prakso Sodišča Uniji torej omogočeno, da v mejah svojih pristojnosti, določenih s pogodbama, te vrednote brani.

500

Postopek iz člena 7 PEU pa naj ne bi bil edini način za zaščito teh vrednot.

501

Sodišče naj bi tako ugotovilo, da poleg tega postopka številne določbe Pogodb, ki so pogosto konkretizirane z akti sekundarne zakonodaje, institucijam Unije podeljujejo pristojnost za preučitev, ugotavljanje in po potrebi sankcioniranje kršitev teh vrednot, ki so bile storjene v državi članici.

502

Poleg tega naj bi se navedeni postopek od tožb zaradi neizpolnitve obveznosti razlikoval glede tega, da se, prvič, zahteve iz upoštevnih določb pogodb Unije ne prekrivajo, saj člen 7(2) PEU določa, da se ta člen uporabi takrat, kadar država članica „huje in vztrajno“ krši vrednote iz člena 2 PEU. Drugič, člen 7 PEU naj bi omogočal mirovanje pravic, ki izhajajo iz uporabe teh pogodb, vključno z glasovalnimi pravicami v Svetu, medtem ko naj Sodišče v sodbi na podlagi člena 258 PDEU, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti, te sankcije ne bi moglo naložiti.

503

Sodišče naj bi moralo biti tako pristojno za zagotavljanje, da države članice spoštujejo vrednote iz člena 2 PEU. Omejevanja pristojnosti Sodišča naj ne bi bilo mogoče sprejeti, ker ni nobene posebne in izrecne določbe v tem smislu.

504

Komisija tudi meni, da odstopanja od uporabe člena 2 PEU ni mogoče opreti na člen 4(2) PEU. „Nacionalna identiteta“ v smislu tega člena 4(2) naj ne bi bila splošni razlog za odstopanje od temeljnih načel in pravic, ki se uporabljajo v pravnem redu Unije.

505

Ta institucija tako ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča trdi, da se lahko država članica na ta člen 4(2) sklicuje le, če lahko dokaže, da je njena nacionalna identiteta dejansko ogrožena in da njena pravna pravila temeljijo na objektivnih preudarkih, so ustrezno utemeljena, sorazmerna in spoštujejo temeljne pravice iz Listine in splošna načela prava Unije.

506

Komisija dodaja, da zakon o spremembah s tem, da je v njem navedeno, da je treba mladoletnike zaščititi pred prikazovanjem in promoviranjem oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, in njihovega načina življenja, izhaja iz predpostavke, da so take vsebine škodljive ter da po svoji naravi in zaradi njihovega obstoja pomenijo nevarnost za družbo. Sklicevanje na previdnostno načelo naj bi odražalo pristop, v skladu s katerim je spolna raznolikost izenačena s potencialno nevarnim „proizvodom“.

507

Poleg tega ta institucija v zvezi s pravnimi obveznostmi, ki izhajajo iz člena 2 PEU, meni, da nič v njegovem besedilu ne kaže na to, da ta člen ne bi bil pravno zavezujoč.

508

Najprej, iz preambule Pogodbe EU naj bi izhajalo, da ta člen 2 ni zgolj programatičen. V tem okviru naj bi Sodišče razsodilo, da v tem členu 2 niso samo navedeni smernice in nameni politične narave, ampak vsebuje vrednote, ki so del same identitete Unije kot skupnega pravnega reda.

509

Dalje, splošna načela prava Unije naj bi bila opredeljena na splošno in naj bi bila pogosto konkretizirana z drugimi določbami primarnega ali sekundarnega prava, pri čemer naj ne bi bila brez zavezujočega učinka ali jasnosti.

510

Poleg tega naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da je pravno zavezujoča narava člena 2 PEU v skladu z medsebojnim zaupanjem, ki mora obstajati med državami članicami, pri čemer vsaka od njih z vsemi drugimi državami članicami deli skupne vrednote, na katerih temelji Unija, kot je pojasnjeno v tem členu 2.

511

Poleg tega Komisija navaja – v nasprotju s tem, kar zatrjuje Madžarska – da ji navedeni člen 2 omogoča le, da ugotovi kršitve pravil prava Unije, ki so dovolj resne ali horizontalne, kot so v obravnavani zadevi kršitve členov 1, 7, 11 in 21 Listine.

512

V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela ne bis in idem, na katero se prav tako sklicuje Madžarska, Komisija navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za izrek sankcije, saj je sodba o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti države na podlagi člena 258 PDEU zgolj deklaratorna. Ta institucija ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča vsekakor trdi, da je uporaba tega načela omejena na posameznike.

513

Madžarska odgovarja, da je člen 2 PEU splošna določba, ki ne more biti pravna podlaga za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, saj le našteva skupne vrednote Unije. Prav tako naj ta člen Komisiji ne bi podeljeval pristojnosti, ki bi ji omogočala neomejen nadzor nad pravnimi redi držav članic.

514

Dejstvo, da je ta člen zavezujoč, naj ne bi pomenilo, da je njegova kršitev lahko predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU. Postopek iz člena 7 PEU naj bi bil glavna pot za zagotovitev spoštovanja vrednot iz člena 2 PEU.

515

Iz sodbe z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C‑156/21, EU:C:2022:97, točki 157 in 158), naj bi izhajalo, da nekatere določbe Listine in Pogodbe DEU natančneje določajo obseg vrednot, določenih v členu 2 PEU, pri čemer so te določbe lahko po potrebi predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, drugače kakor ta člen 2, obravnavan ločeno. Zato naj bi se le člen 7 PEU nanašal na hude kršitve vrednot iz navedenega člena 2.

516

Poleg tega Madžarska trdi, da se na spoštovanje svoje nacionalne identitete ni sklicevala z namenom, da bi upravičila nespoštovanje Pogodb Unije, saj zakon o spremembah ne krši niti teh Pogodb niti določb sekundarne zakonodaje Unije. Nasprotno trdi, da imajo države članice polje proste presoje pri določitvi ravni varstva temeljnih interesov družbe v zvezi z vprašanji, ki so tesno povezana z njihovo nacionalno identiteto, pri čemer naj bi obstoj takega polja proste presoje poudaril generalni pravobranilec M. Collins v sklepnih predlogih v zadevi Commune d’Ans (C‑148/22, EU:C:2023:378, točka 45).

517

Nazadnje, dejstvo, da je država članica hkrati obsojena zaradi kršitve temeljnih pravic iz Listine in iz člena 2 PEU, naj bi bilo lahko v nasprotju z načelom ne bis in idem.

518

Vsekakor naj namen zakona o spremembah ne bi bil stigmatizirati oseb, ki niso cisspolne ali heteroseksualne, niti jih izključiti iz družbe.

519

Glede na zgoraj navedeno naj šesti očitek ne bi bil dopusten ali, podredno, ne bi bil utemeljen.

520

Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo Madžarske, da člen 2 PEU ne vsebuje konkretnih zahtev, ki bi lahko bile same po sebi podlaga za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, je treba najprej opozoriti, da ima Unija svoj ustavni okvir. V ta okvir spadajo temeljne vrednote iz tega člena 2, v skladu s katerim Unija „temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin“, splošna načela prava Unije, določbe Listine ter določbe Pogodb EU in DEU (glej v tem smislu mnenje 1/17 (Sporazum CGT EU-Kanada) z dne 30. aprila 2019, EU:C:2019:341, točka 110 in navedena sodna praksa).

521

V skladu s členom 49 PEU je spoštovanje teh vrednot predpogoj za to, da lahko evropska država, ki zaprosi za članstvo v Uniji, k njej pristopi, s čimer se združujejo države, ki so svobodno in prostovoljno pristopile k navedenim vrednotam in si še naprej prizadevajo za njihovo spodbujanje (glej v tem smislu sodbe z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 124; z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 142, in z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank, C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 104 in navedena sodna praksa).

522

Ko država kandidatka postane država članica, se namreč pridruži pravnemu okviru, ki temelji na osnovni premisi, v skladu s katero vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli skupne vrednote iz tega člena, na katerih temelji Unija. Ta premisa temelji na posebnih in bistvenih značilnostih prava Unije, povezanih z njegovo naravo, ki izhajajo iz avtonomije, ki jo navedeno pravo uživa v razmerju do prava držav članic in mednarodnega prava. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami, da bodo te vrednote priznane, in torej, da bo pravo Unije, s katerim se te vrednote izvajajo, spoštovano (glej v tem smislu sodbi z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 125 in navedena sodna praksa, in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 143 in navedena sodna praksa).

523

Iz tega sledi, da je to, da država članica spoštuje vrednote iz člena 2 PEU, pogoj za uživanje vseh pravic, ki izhajajo iz uporabe Pogodb za to državo članico. Spoštovanja teh vrednot namreč ni mogoče omejiti na obveznost, ki jo mora država kandidatka sprejeti, da bi lahko pristopila k Uniji, in ki bi se ji lahko izognila po pristopu (sodbi z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 126, in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 144 in navedena sodna praksa).

524

Poleg tega države članice svoje zakonodaje ne smejo spremeniti tako, da bi se znižala raven varstva vrednot iz tega člena 2. Države članice morajo tako preprečiti kakršno koli znižanje ravni varstva teh vrednot (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 63 in 64 ter navedena sodna praksa).

525

Iz tega izhaja, da v tem členu 2 niso samo navedeni smernice in nameni politične narave, ampak vsebuje vrednote, ki so del same identitete Unije kot skupnega pravnega reda in ki od držav članic zahtevajo, da jih ohranjajo in spodbujajo. Te vrednote se uresničujejo v načelih in določbah, ki vsebujejo natančnejše pravno zavezujoče obveznosti za države članice (glej v tem smislu sodbi z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 232, in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 264).

526

V preambuli Listine je sicer med drugim navedeno, da Unija temelji na načelih demokracije in pravne države ter da priznava pravice, svoboščine in načela, navedena v tej listini. Členi 1, od 6 do 7, 10, 11, 20, 21 in 23 te listine podrobneje določajo, med drugim, obseg vrednot človekovega dostojanstva, svobode, enakosti, spoštovanja človekovih pravic, nediskriminacije ter enakosti žensk in moških, navedenih v členu 2 PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 157).

527

Okoliščina, na katero se sklicuje Madžarska, da so vrednote iz tega člena 2 konkretizirane z drugimi načeli in določbami prava Unije, ki vsebujejo bolj natančne pravno zavezujoče obveznosti za države članice v smislu sodne prakse, navedene v točki 525 te sodbe, pa ne more omajati dejstva, da so te vrednote pravno zavezujoče za države članice.