–

za Steiermärkische Bank und Sparkassen AG, KL in TR S. Ficulovič in B. Fletzberger, Rechtsanwälte,

–

za Österreichische Finanzmarktaufsichtsbehörde (FMA) D. Wagner in P. Wanek, agenta,

–

za nemško vlado J. Möller, agente,

–

za Evropsko komisijo A. Manzaneque Valverde in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 58, od (1) do (3), člena 59(1) ter člena 60(5) in (6) Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 (UL 2018, L 156, str. 43) (v nadaljevanju: Direktiva 2015/849).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Steiermärkische Bank und Sparkassen AG, KL in TR ter Österreichische Finanzmarktaufsichtsbehörde (FMA) (organ za nadzor finančnih trgov (FMA), Avstrija) glede zakonitosti odločbe, s katero je ta organ družbi Steiermärkische Bank und Sparkassen naložil sankcijo upravnega kazenskega prava.

3

V uvodnih izjavah 1 in 59 Direktive 2015/849 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Cilj te direktive je preprečiti uporabo finančnega sistema Unije za namene pranja denarja in financiranja terorizma.

2.   Države članice zagotovijo, da sta pranje denarja in financiranje terorizma prepovedana.“

5

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za naslednje pooblaščene subjekte:

[…].“

6

Člen 5 iste direktive določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju omejitev prava Unije sprejmejo ali v veljavi obdržijo strožje določbe.“

7

Poglavje VI Direktive 2015/849, naslovljeno „Politike, postopki in nadzor“, vsebuje oddelek 4, naslovljen „Sankcije“, ki vsebuje člene od 58 do 62 te direktive. Ta člen 58 v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so pooblaščeni subjekti lahko odgovorni za kršitve nacionalnih določb za prenos te direktive v skladu s tem členom in členi 59 do 61. Vse izhajajoče sankcije ali ukrepi so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

2.   Brez poseganja v pravico držav članic, da določijo in izrečejo kazenske sankcije, države članice določijo pravila o upravnih sankcijah in ukrepih ter zagotovijo, da lahko njihovi pooblaščeni organi izrečejo takšne sankcije in ukrepe za kršitve nacionalnih določb, za prenos te direktive, ter zagotovijo njihovo uporabo.

Države članice lahko sklenejo, da ne bodo določile pravil o upravnih sankcijah ali ukrepih za kršitve, za katere se v njihovem nacionalnem pravu uporabljajo kazenske sankcije. V tem primeru države članice [Evropski k]omisiji sporočijo zadevne določbe kazenskega prava.

Države članice tudi zagotovijo, da kadar njihovi pristojni organi odkrijejo kršitve, ki so predmet kazenskih sankcij, o tem pravočasno obvestijo organe kazenskega pregona.

3.   Države članice zagotovijo, da se, kadar obveznosti veljajo za pravne osebe v primeru kršitev nacionalnih določb, za prenos te direktive, sankcije in ukrepi lahko uporabljajo za člane upravljalnega organa in druge fizične osebe, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorne za kršitev.“

8

Člen 59 navedene direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se ta člen uporablja vsaj za tiste primere kršitev obveznosti s strani pooblaščenih subjektov, ki so hudi, ponavljajoči se in sistematični, ali pa kombinacija navedenega, in sicer v zvezi z zahtevami iz:

2.   Države članice zagotovijo, da v primerih iz odstavka 1 upravne sankcije in ukrepi, ki se lahko uporabijo, zajemajo vsaj:

3.   Države članice zagotovijo, da se z odstopanjem od odstavka 2(e), če je zadevni pooblaščeni subjekt kreditna institucija ali finančna institucija, lahko prav tako uporabijo naslednje sankcije:

4.   Države članice lahko pristojne organe pooblastijo za izrek dodatnih oblik upravnih sankcij poleg tistih iz točk (a) do (d) odstavka 2 ali izrečejo upravne denarne sankcije, ki presegajo zneske iz točke (e) odstavka 2 in iz odstavka 3.“

9

Člen 60(5) in (6) iste direktive določa:

„5.   Države članice zagotovijo, da so pravne osebe lahko odgovorne za kršitve iz člena 59(1), ki jih v njihovo korist stori oseba, ki ravna kot posameznik ali kot del organa te pravne osebe in ima vodilni položaj v pravni osebi, ki temelji na čemer koli od naslednjega:

6.   Države članice zagotovijo tudi, da pravne osebe lahko odgovarjajo, če je lahko zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 5 tega člena oseba, ki je podrejena pravni osebi, storila kršitve iz člena 59(1) v korist te pravne osebe.“

10

Člen 58 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1) v odstavku 2 določa:

„Vsak nadzorni organ ima vsa naslednja popravljalna pooblastila:

[…]

[…].“

11

Člen 83, od (1) do (6), te uredbe določa:

„1.   Vsak nadzorni organ zagotovi, da so upravne globe, naložene na podlagi tega člena, v zvezi s kršitvami te uredbe iz odstavkov 4, 5 in 6, v vsakem posameznem primeru učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

2.   Glede na okoliščine posameznega primera se upravne globe naložijo poleg ali namesto ukrepov iz točk (a) do (h) in (j) člena 58(2). Pri odločanju o tem, ali se naloži upravna globa, in o višini upravne globe za vsak posamezen primer se ustrezno upošteva naslednje:

[…]

3.   Če upravljavec ali obdelovalec namerno ali iz malomarnosti pri istem ali povezanem dejanju obdelave krši več določb te uredbe, skupni znesek upravne globe ne presega zneska, določenega za najhujšo kršitev.

4.   V skladu z odstavkom 2 se za kršitve naslednjih določb uporabljajo upravne globe v znesku do 10.000.000 [eurov] ali v primeru družbe v znesku do 2 % skupnega svetovnega letnega prometa v preteklem proračunskem letu, odvisno od tega, kateri znesek je višji:

[…]

5.   V skladu z odstavkom 2 se za kršitve naslednjih določb uporabljajo upravne globe v znesku do 20.000.000 [eurov] ali v primeru družbe v znesku do 4 % skupnega svetovnega letnega prometa v preteklem proračunskem letu, odvisno od tega, kateri znesek je višji:

[…]

6.   V skladu z odstavkom 2 tega člena se za neupoštevanje odredbe, ki jo izda nadzorni organ, iz člena 58(2) uporabljajo upravne globe v znesku do 20.000.000 [eurov] ali v primeru družbe v znesku do 4 % skupnega svetovnega letnega prometa v preteklem proračunskem letu, odvisno od tega, kateri znesek je višji.“

12

Člen 34 Finanzmarkt‑Geldwäschegesetz (zakon o preprečevanju pranja denarja na finančnih trgih) z dne 26. julija 2017 (BGBl. I, št. 118/2016), v različici z dne 28. maja 2021 (BGBl. I, št. 17/2018) (v nadaljevanju: zakon o preprečevanju pranja denarja), določa:

„(1)   Kdor kot odgovorna oseba (člen 9 Verwaltungsstrafgesetz (zakon o upravnih sankcijah, v nadaljevanju: zakon o upravnih sankcijah)) pooblaščenega subjekta krši predpisane obveznosti iz

[…]

[…]

[…]

stori prekršek in mu FMA naloži globo v znesku največ 150.000 EUR.

(2)   Če so kršitve obveznosti iz odstavka 1, točka 2, […] hude, ponavljajoče se in sistematične, ali pa kombinacija navedenega, znaša globa največ 5.000.000 EUR ali največ dvakratnik koristi, pridobljene s kršitvijo obveznosti, če je to korist mogoče številčno opredeliti.

(3)   Kdor kot odgovorna oseba (člen 9 zakona o upravnih sankcijah) pooblaščenega subjekta

stori prekršek in mu FMA naloži globo v znesku največ 5.000.000 EUR ali največ dvakratnik koristi, pridobljene s kršitvijo obveznosti, če je to korist mogoče številčno opredeliti.

[…]“

13

Člen 35 zakona o preprečevanju pranja denarja določa:

„(1)   FMA lahko pravnim osebam naloži globe za kršitve obveznosti iz člena 34, od (1) do (3), ki jih v njihovo korist stori oseba, ki ravna kot posameznik ali kot del organa zadevne pravne osebe in ima vodilni položaj v pravni osebi, ki temelji na čemer koli od naslednjega:

(2)   Pravne osebe lahko zaradi kršitev obveznosti iz člena 34, od (1) do (3), odgovarjajo tudi, če je lahko zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 1 oseba, ki opravlja delo za pravno osebo, storila kršitve obveznosti iz člena 34, od (1) do (3), v korist te pravne osebe.

[…]“

14

Člen 36 tega zakona določa:

„Pri prekrških iz tega zveznega zakona velja namesto roka za zastaranje pregona (člen 31(1) zakona o upravnih sankcijah) triletni rok. Rok za zastaranje odgovornosti za prekršek (člen 31(2) zakona o upravnih sankcijah) je v tem primeru pet let.“

15

FMA je z odločbo z dne 29. februarja 2024 na podlagi člena 35(1) in (2) zakona o preprečevanju pranja denarja družbi Steiermärkische Bank und Sparkassen naložil sankcijo, ker je ta kršila svoje dolžnosti skrbnega ravnanja na področju pranja denarja.

16

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena tožba zoper to odločbo, to sankcijo opredeljuje kot sankcijo „upravnega kazenskega prava“ in pojasnjuje, da kazenska odgovornost pravnih oseb ni povezana z avstrijskim „upravnim kazenskim pravom“. Po mnenju tega sodišča je člen 35(1) in (2) zakona o preprečevanju pranja denarja, s katerim so bile v avstrijsko pravo v bistvu prenesene določbe člena 59 ter člena 60(5) in (6) Direktive 2015/849, ena od prvih določb, v katerih je bila v to pravo uvedena kazenska odgovornost pravnih oseb.

17

Vendar je s tem členom 35(1) kot dodatnim pogojem za sankcioniranje pravne osebe določeno, da „neizpolnitev obveznosti iz člena 34, od (1) do (3),“ za njen račun stori fizična oseba.

18

Osebi KL in TR sta fizični osebi, katerih dejanja se pripisujejo družbi Steiermärkische Bank und Sparkassen. Kot obdolženki sta tudi stranki v postopku v glavni stvari.

19

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s sodno prakso Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) za to, da bi bila pravna oseba lahko kaznovana, potrebno, prvič, da je bila fizična oseba, katere dejanje je treba pripisati tej pravni osebi, predhodno sama stranka v zadevnem postopku in v tem okviru ni bila obravnavana le kot priča, ampak kot obdolženec, z vsemi pravicami, ki izhajajo iz tega statusa, drugič, da se v izreku odločbe o naložitvi sankcije, izrečene navedeni pravni osebi, ugotovi ravnanje – ki pomeni prekršek ter je protipravno in krivdno – te fizične osebe ali zakonitega zastopnika iste pravne osebe, ki sta ustrezno opredeljena, in tretjič, da je to ravnanje v tem izreku pripisano zadevni pravni osebi.

20

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali te dodatne zahteve ne omejujejo področja uporabe člena 60(5) Direktive 2015/849. To sodišče ima pomisleke zlasti zato, ker morajo biti „sankcije in […] upravni ukrepi“, določeni s to direktivo, v skladu z uvodno izjavo 59 in členom 58(1) navedene direktive „učinkoviti, sorazmerni in odvračilni“. Poleg tega naj bi bili zadevni postopki zapleteni, dejstva, na katerih temeljijo, pa pogosto nejasna in zato javnim organom neznana, medtem ko naj bi za te postopke veljal zastaralni rok pet let od datuma zadevnih dejstev.

21

Nazadnje navedeno sodišče meni, da bi za rešitev spora, ki mu je bil predložen, lahko bila pomembna sodna praksa iz sodbe z dne 5. decembra 2023, Deutsche Wohnen (C‑807/21, EU:C:2023:950), v kateri je Sodišče razsodilo, je treba člen 58(2) in člen 83, od (1) do (6), Uredbe 2016/679 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je mogoče pravni osebi kot upravljavcu podatkov upravno globo za kršitev iz odstavkov od 4 do 6 tega člena 83 naložiti le, če je bila ta kršitev predhodno pripisana določeni fizični osebi.

22

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali sekundarno pravo Unije (zlasti člen 60(5) in (6) v povezavi s členom 58, od (1) do (3), v povezavi s členom 59(1) [Direktive 2015/849]) in splošna pravna načela Unije (zlasti načelo effet utile) nasprotujejo določbam člena 35, od (1) do (3) (o odgovornosti pravnih oseb za prekrške), in člena 36 (podaljšanje zastaralnega roka) iz [zakona o preprečevanju pranja denarja], v skladu s katerimi se – kot jih razlaga Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) – zahteva, da je nujni pogoj za to, da se lahko pravni osebi izreče upravna sankcija, da je bil pred tem odgovorni osebi ali drugi fizični osebi, ki je ravnala za to pravno osebo, priznan uradni položaj stranke – obdolženca (ob strogem varovanju vseh pravic strank), in poleg tega tudi, da je v izreku odločbe o prekršku, izdane pravni osebi, obvezno ugotovljeno, da je fizična oseba (ali odgovorna oseba), ki jo je treba v izreku konkretno navesti, storila prekršek ter pri tem ravnala protipravno in krivdno, da se lahko to ravnanje v naslednjem koraku pripiše pravni osebi, pri čemer zastaranje pregona nastopi v roku treh let, zastaranje odgovornosti za prekršek pa v roku petih let od storitve prekrška?“

23

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 58, od (1) do (3), člen 59(1) ter člen 60(5) in (6) Direktive 2015/849 v povezavi z načelom effet utile razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki:

24

V zvezi s prvim delom postavljenega vprašanja, ki se nanaša na pogoje za uveljavljanje odgovornosti pravne osebe, je treba najprej opozoriti, da je glavni cilj Direktive 2015/849, kot je razvidno iz njenega naslova ter člena 1(1) in (2), preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma. Natančneje, namen določb te direktive je na podlagi pristopa, ki temelji na tveganju, vzpostaviti vrsto preventivnih in odvračalnih ukrepov za učinkovit boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, da bi se, kot izhaja iz uvodne izjave 1 navedene direktive, preprečilo, da bi tokovi nezakonitega denarja škodovali integriteti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja Unije ter ogrozili njen notranji trg in mednarodni razvoj (sodba z dne 19. junija 2025, Lietuvos bankas, C‑671/23, EU:C:2025:457, točka 35 in navedena sodna praksa).

25

V skladu s členom 2(1) Direktive 2015/849 se ta direktiva uporablja za subjekte, imenovane „pooblaščeni subjekti“. Ti subjekti so v skladu s točkami od 1 do 3 tega člena 2(1) kreditne institucije, finančne institucije oziroma fizične ali pravne osebe iz te točke 3 pri izvajanju svojih poklicnih dejavnosti.

26

Tako obveznosti, ki jih Direktiva 2015/849 nalaga pooblaščenim subjektom, veljajo tako za pravne kot za fizične osebe, če je te osebe mogoče šteti za pooblaščene subjekte v smislu člena 2(1) navedene direktive.

27

Natančneje, v zvezi s sankcijami iz člena 59 Direktive 2015/849, ki se v skladu z odstavkom 1 tega člena 59 uporabljajo vsaj za tiste primere kršitev obveznosti pooblaščenih subjektov, ki so hudi, ponavljajoči se in sistematični, ali pa kombinacija navedenega, je treba poudariti, da člen 58(1) te direktive državam članicam nalaga, da zagotovijo, da so pooblaščeni subjekti lahko odgovorni za kršitve nacionalnih določb, s katerimi je prenesena navedena direktiva.

28

Nič v tem členu 58(1) pa ne omogoča ugotovitve, da je lahko odgovornost pooblaščenega subjekta na podlagi navedene direktive, če ta subjekt tvori pravna oseba, odvisna od uveljavljanja odgovornosti fizične osebe na podlagi nacionalnega prava.

29

Kadar je pooblaščeni subjekt pravna oseba, Direktiva 2015/849 – ker lahko taka oseba deluje le prek fizičnih oseb, katerih dejanja ji je mogoče pripisati – določa le pravila, na podlagi katerih je mogoče natančneje določiti pogoje, pod katerimi, prvič, se kršitve, za katere je odgovorna pravna oseba, pripišejo tudi fizičnim osebam, ki so zanje odgovorne v skladu z nacionalnim pravom, in drugič, lahko ravnanja nekaterih fizičnih oseb povzročijo odgovornost pravne osebe.

30

Tako na eni strani v skladu s členom 58(3) te direktive države članice zagotovijo, da se, kadar obveznosti veljajo za pravne osebe v primeru kršitev nacionalnih določb za prenos navedene direktive, sankcije in ukrepi lahko uporabljajo za člane upravljalnega organa in druge fizične osebe, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorne za to kršitev. Iz te določbe pa ne izhaja, da bi bila naložitev sankcije pravni osebi kot pooblaščenemu subjektu odvisna od predhodne ugotovitve, da je zadevno kršitev storila fizična oseba. Nasprotno, odgovornost fizičnih oseb na podlagi nacionalnega prava je le stranska in dopolnilna glede na odgovornost zadevne pravne osebe na podlagi Direktive 2015/849.

31

Po drugi strani države članice v skladu s členom 60(5) in (6) Direktive 2015/849 zagotovijo, da je pravna oseba lahko odgovorna tako za kršitve, ki jih v njeno korist stori katera koli oseba, ki ravna kot posameznik ali kot del organa te pravne osebe in ima vodilni položaj v navedeni pravni osebi, kot tudi za kršitve, pri katerih je zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole, ki jo izvaja ta pravna oseba, mogoče, da je oseba, ki je podrejena pravni osebi, storila kršitve v korist iste pravne osebe.

32

Ta člen 60(5) in (6) se, kot ugotavljata FMA in Komisija, omejuje na navedbo fizičnih oseb, katerih ravnanja ali opustitve v imenu pravne osebe lahko povzročijo odgovornost te osebe. Nasprotno pa iz tega člena ne izhaja, da je treba na podlagi nacionalnega prava odgovornost teh fizičnih oseb predhodno uveljavljati in da so te osebe opredeljene v izreku odločbe, s katero je tej pravni osebi naložena sankcija, ter spoznane za odgovorne za zadevno kršitev.

33

Razlaga členov od 58 do 60 Direktive 2015/849, v skladu s katero lahko države članice odgovornost pravne osebe pogojujejo s predhodno ugotovitvijo, da je kršitev storila fizična oseba, bi bila poleg tega v nasprotju z zahtevo iz člena 58(1) te direktive, da morajo biti vse sankcije ali ukrepi, ki izhajajo iz odgovornosti pooblaščenih subjektov za kršitve nacionalnih določb za prenos navedene direktive, učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Taka zahteva bi namreč lahko oslabila učinkovitost in odvračilnost sankcij, ki so z Direktivo 2015/849 neposredno naložene pravnim osebam kot pooblaščenim subjektom (glej po analogiji sodbo z dne 5. decembra 2023, Deutsche Wohnen, C‑807/21, EU:C:2023:950, točka 51).

34

Na eni strani je treba še pojasniti, da čeprav se s to direktivo izvaja le minimalna harmonizacija (sodba z dne 18. aprila 2024, Citadeles nekustamie īpašumi, C‑22/23, EU:C:2024:327, točka 48 in navedena sodna praksa), pa države članice ne smejo omejiti obsega odgovornosti, ki je s členom 58(1) te direktive naložena tem pooblaščenim subjektom, med katerimi so pravne osebe.

35

Poleg tega, kot je poudarilo Sodišče, čeprav člen 59 Direktive 2015/849 državam članicam pušča možnost, da določijo sankcije in ukrepe, ki niso našteti v tem členu 59(1), morajo te države članice sankcionirati vsaj kršitve iz te določbe, ki so jih storili pooblaščeni subjekti, in to tako, da določijo vsaj upravne sankcije in ukrepe iz navedenega člena 59(2) in (3) (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2025, Lietuvos bankas, C‑671/23, EU:C:2025:457, točka 37).

36

Na drugi strani, ker predložitveno sodišče, kot je bilo opozorjeno v točki 19 te sodbe, pojasnjuje, da pogoji za uveljavljanje odgovornosti pravnih oseb na podlagi nacionalnih pravil za prenos Direktive 2015/849 izhajajo iz sodne prakse Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče), je treba še opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna sodišča pri uporabi svojega nacionalnega prava to pravo dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegel v njej določen rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 85 in navedena sodna praksa).

37

Načelo skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevne direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 86 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavanem primeru mora torej predložitveno sodišče upoštevne določbe zakona o preprečevanju pranja denarja razlagati v skladu z Direktivo 2015/849.

39

V zvezi z drugim delom postavljenega vprašanja, ki se nanaša na določitev zastaralnih rokov v nacionalnem pravu, je treba opozoriti, da države članice ob neobstoju pravil prava Unije ohranijo pravico do uporabe postopkovnih pravil, določenih v njihovem nacionalnem pravnem redu, zlasti na področju prekluzivnih rokov, pri čemer je treba spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Caterpillar Financial Services, C‑500/16, EU:C:2017:996, točka 37 in navedena sodna praksa).

40

Da bi se preverilo, ali je načelo enakovrednosti spoštovano, je treba preučiti, ali poleg določbe o zastaranju, ki velja za pravna sredstva, s katerimi se v nacionalnem pravu zagotavlja varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, obstaja določba o zastaranju, ki velja za nacionalna pravna sredstva, in ali se ti določbi o zastaranju glede na njun predmet in bistvene elemente lahko štejeta za podobni (sodba z dne 20. decembra 2017, Caterpillar Financial Services, C‑500/16, EU:C:2017:996, točka 38 in navedena sodna praksa).

41

V zvezi z načelom učinkovitosti je treba opozoriti, da so države članice odgovorne za to, da vsekakor zagotovijo učinkovito varstvo pravic, ki jih daje pravo Unije, in da to načelo med drugim zahteva, da organi držav članic v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Caterpillar Financial Services, C‑500/16, EU:C:2017:996, točka 41 in navedena sodna praksa).

42

Sodišče je ugotovilo, da je določitev razumnih prekluzivnih rokov za vložitev pravnih sredstev zaradi pravne varnosti združljiva s pravom Unije. Na primer, triletni ali dveletni zastaralni roki so se šteli za skladne z načelom učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Caterpillar Financial Services, C‑500/16, EU:C:2017:996, točka 42 in navedena sodna praksa).

43

Tako je treba šteti, da sta zastaralni rok za pravico pristojnih organov, da začnejo postopek, ki traja tri leta od datuma prenehanja domnevne kršitve, in petletni zastaralni rok za naložitev sankcije, kot sta ta iz postopka v glavni stvari, načeloma v skladu s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Napfény-Toll, C‑615/21, EU:C:2023:573, točka 37).

44

Vendar spis, ki je na voljo Sodišču, ne vsebuje nobenega elementa, ki bi dokazoval, da triletni in petletni zastaralni rok iz člena 36 zakona o preprečevanju pranja denarja morda nista v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.

45

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 58, od (1) do (3), člen 59(1) ter člen 60(5) in (6) Direktive 2015/849 v povezavi z načelom effet utile razlagati tako, da

46

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 58, od (1) do (3), člen 59(1) ter člen 60(5) in (6) Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018, v povezavi z načelom effet utile

je treba razlagati tako, da